Tragedije so pogosto nastale v vakuumu

Na katerih točkah vznemirjenega sveta bi lahko Putin in Xi združila moči proti Trumpu?
Objavljeno
12. marec 2018 20.21
Zorana Baković
Zorana Baković
Medtem ko so Kitajci bolj ­zaskrbljeni zaradi podobnosti­ med njihovim predsednikom­ in avtokratskim vojaškim ­mogočnežem Yuan Shikaiem­ z začetka 20. stoletja, se svet osredotoča na primerjavo med Xi Jinpingom in njegovim ruskim prijateljem Vladimirjem Putinom. Zgodovina o obnovi avtokracije ne ponuja tolažilnih razlag. Kaj pa pravi prihodnost?

Kitajski cenzorji so prepovedali iskanje česarkoli povezanega z Yuan Shikaiem na internetu. Zgodovinska namigovanja na vrsto podobnosti med prvim uradnim predsednikom mlade kitajske republike, ki se je razglasil za cesarja, ter zdajšnjim vodjem partije in države, ki se obnaša kot cesar, so preveč aktualna in občutljiva. Toliko bolj, ker Yuanova dinastija ni bila uspešna in se je zrušila takoj po njegovi smrti, 83 dni po ustanovitvi.

Primerjava med Xijem in Putinom je veliko bolj zanimiva. Tudi zato, ker sta oba podobne starosti (Putin je samo devet mesecev starejši od Xija). Še bolj pa zato, ker bi utegnila biti usklajena dvojica v potencialnem spopadu z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom. Seveda če bodo tri velesile, ki bodo, kot kaže, v prihodnjem obdobju vladale svetu, sploh merile moči druga z drugo.

Kitajski partijski voditelji niso skrivali občudovanja ruskega voditelja, ki je za razliko od njih sprejel večstrankarske in svobodne volitve ter jih spremenil v sredstvo lastnega obstoja na oblasti. Po drugi strani je Putin pred glasovanjem v kitajskem kongresu ljudskih odposlancev o izbrisu omejitve števila predsedniških mandatov izjavil, da sam tega ne bi nikoli storil. V sobotnem intervjuju za ameriško televizijo NBC je zatrdil, da ni nikoli­ »spremenil ustave zato, da bi jo prilagodil lastnim interesom, ter da tudi zdaj nima takšnih ­načrtov«.



Kitajski partijski voditelji niso skrivali občudovanja ruskega voditelja. Foto: Sergei Ilnitsky/Reuters

Toda ko kitajski politični vrh razmišlja o geopolitični dinamiki do konca tega in do polovice naslednjega desetletja, se bistven dejavnik spremembe moči med najpomembnejšimi igralci imenuje Vladimir Putin. Na vprašanje, koliko sta si Xi in Putin podobna, še ne moremo dati dokončnega odgovora. Nekateri analitiki so ugotavljali, da so razlike med njima opaznejše od podobnosti. Tudi zato, ker je Putin na čelu padajoče, Xi pa rastoče sile. Vendar je to preraslo v stereotip, ki se lahko hitro spremeni in med drugim ne velja enako v vseh plasteh moči. Kitajska je trenutno večje gospodarstvo od Rusije, vendar s Trumpovo napovedjo trgovinske vojne in evropskim protekcionističnim zidom vzdržljivost kitajske gospodarske vitalnosti ni več ­samoumevna.

Ruski liberalci seveda zavračajo primerjavo med Xijem in Putinom. S svoje perspektive namreč še vedno vidijo luč na koncu kitajskega tunela, medtem ko lastno politično prihodnost težko razpoznajo brez krepko stisnjene pesti gospodarja Kremlja. Celo način njune gradnje kulta osebnosti je različen, je zatrdila Maria Repnikova, strokovnjakinja za kitajsko-ruske odnose, ki živi in predava v ZDA. Putin vztraja pri mačizmu in se slika s tigri, Xi pa se kaže kot veliki očka in glava »narodne družine«.

Grozeči absolutizem

Tistih nekaj kitajskih kritikov, ki so še dovolj pogumni, da spregovorijo o ustavnih spremembah, opozarja, da bi lahko grozeči absolutizem uničil Kitajsko. Nekdanji urednik tedenske priloge Freezing Point v časopisu Kitajska mladina ni skrival zaskrbljenosti. Li Datong je pred nedeljskim glasovanjem v Veliki palači narodov na wechatu (kitajska alternativa twitterju) objavil »odprto pismo«, v katerem je opozoril, da je to vprašanje ohranjanja dolgoročnega miru, stabilnosti in politične civilizacije na Kitajskem. Tudi tisti, ki si niso upali spregovoriti na glas, se strinjajo, da če bo Xi Jinping ostal na oblasti več kot deset let, bo težje prepustil palico komurkoli drugemu. Tako bo nastal nevaren vakuum, ki je bil v bližnji kitajski preteklosti vselej napolnjen s kaosom in krvavimi obračuni v partiji.

Zunanji opazovalci namenjajo več pozornosti tistemu, kar bi se utegnilo zgoditi med Kitajsko in Rusijo pod dvema močnima voditeljema. Ne glede na to, ali sta si Putin in Xi podobna oziroma različna, je prihodnost njunega zavezništva najbolj odvisna od ZDA. Oba voditelja namreč podpirata krepitev vojske in razvoj oborožitve. Po trditvah nekaterih vojaških analitikov so ZDA po koncu hladne vojne nekoliko zanemarile tehnološko posodabljanje svoje vojske, zato bi lahko bile v morebitnem spopadu z združenimi rusko-kitajskimi oboroženimi silami nemočne.

Preplet nepredvidljivosti, nejasnosti in agresivnosti

Veliko pomembnejše vprašanje je, kje se nacionalni in varnostni interesi Kitajske in Rusije skladajo. Se pravi, na katerih točkah vznemirjenega sveta bi se lahko zgodilo,­ da bi Putin in Xi združila moči proti Trumpu oziroma njegovemu nasledniku. Niti na enem od žarišč, iz katerih bi se lahko razplamtela tretja svetovna vojna, namreč dve veliki sosedi nista na isti strani. Težko si je predstavljati, da bi kitajska in ruska vojska ponovno skupaj krenili v obrambo Severne Koreje. Še manj verjetno je, da bi Putina zanimala pomoč Xiju pri osvajanju Tajvana. Izključena pa je možnost, da bi bile kitajske oborožene sile aktivni igralec na Bližnjem vzhodu ali v Ukrajini.

Nevarnost za svetovno stabilnost je še vedno preplet neomejene nepredvidljivosti, nejasnosti in agresivnosti, ki ga ponuja trojica vladarjev, ki vlečejo svet v novi srednji vek. Dodatna težava je, da bodo neizbežno potegnili za seboj del manjših držav, ki nimajo druge možnosti, kakor da oprejo svoje varnostne in gospodarske interese na eno od velesil.

Tako bi lahko hitro padli v slabo stanje, ker se svet opira na trojico voditeljev, kot so Xi, Putin in Trump. Še huje bi bilo, če bi nenadoma izginili. Tragedije so pogosto nastale v vakuumu. Kako ga preprečiti? Na to vprašanje tudi zgodovina nima ­tolažilnega odgovora.