Tiskane izdaje
Poljski zunanji minister Witold Waszczykowski je pred dnevi znova posvaril Ukrajino, da si bo s slavljenjem svojih skrajno nacionalističnih zgodovinskih »junakov« zaprla pot v Evropo.
Prvi mož poljske diplomacije je v nedavnem intervjuju za poljski tednik wSieci govoril zlasti o tem, kako v Varšavi razmišljajo o nujnosti plačevanja za obrambo podobno kot novi ameriški predsednik Donald Trump, ki si je za prvo postajo svoje druge evropske turneje izbral prav Poljsko. Po besedah Waszczykowskega ima njegova država dve zunanjepolitični ambiciji; primarna je sodelovanje pri odločanju v EU, drugi, minimalistični načrt pa je vpliv na dogajanja v vzhodnoevropski politiki. »Minimalistični je izpolnjen … Uspelo nam je stabilizirati odnose z Belorusijo. Ti ne bodo preprosti, toda med našima državama danes ni več ideološke vojne. Kar zadeva Ukrajino, no, za ureditev odnosov z njo si še prizadevamo,« je povedal minister.
Potem je sledilo nadaljevanje, ki se je sprevrglo v grožnjo: »Gospodarsko sodelovanje na žalost ni dobro. Najhuje pa je pri zgodovinskih vprašanjih. Naše sporočilo je povsem jasno: z Bandero v Evropo ne boste prišli. Mi to govorimo tako glasno kot tiho. Ne bomo ponavljali napak iz 90. let prejšnjega stoletja, ko smo imeli nekatere težave z Nemčijo in Litvo. V mislih imam status poljske manjšine v teh dveh državah. Po teh izkušnjah bomo odločno zahtevali od Ukrajine, da vse to uredi, še preden bo Kijev stal pred vrati Evrope s prošnjo za članstvo.«
Brez slavljenja domoljubov
Waszczykowski je Kijevu zagrozil, da mu bo Varšava počela nekaj podobnega, kar Atene že vrsto let delajo Skopju, če se ne bo odpovedal slavljenju »domoljubov«, kakor je bil Stepan Bandera, razvpiti voditelj ukrajinskih nacionalistov in sodelavec nacističnih okupatorjev, o čigar zgodovinski vlogi se še vedno krešejo mnenja tudi med zgodovinarji. Če je Bandera, ki so ga sovjetski agenti leta 1959 ubili v Nemčiji, za ukrajinske desničarje in nacionaliste velik nacionalni junak, na Poljskem ne bodo nikoli pozabili, da je bil voditelj Organizacije ukrajinskih nacionalistov, ki so med drugo svetovno vojno umorili več deset tisoč Poljakov v vzhodni Galiciji.
»Ne moremo se še naprej strinjati s tem, da v Ukrajini obstaja kult ljudi, ki so izvršili genocid nad Poljaki,« je na začetku februarja izjavil predsednik vladajoče poljske stranke Zakon in pravičnost Jarosław Kaczyński. »Sivi kardinal« poljske politike je svoje rojake spomnil, da so med drugo svetovno vojno »Ukrajinci po surovosti do Poljakov presegali Nemce«. Zato se bodo po njegovih besedah morali v Ukrajini odločiti. »Jasno sem povedal [ukrajinskemu predsedniku Petru] Porošenku, da z Bandero v Evropo ne bodo vstopili. To je zame povsem jasno. Dovolj smo potrpeli, toda vse ima svoje meje,« je bil odločen Kaczyński, ki je v zadnjem času že večkrat opozoril, da je zaradi tega prihodnost odnosov med državama negotova.
Odnosi med Poljsko in Ukrajino niso bili nikoli preprosti. Po prvi svetovni vojni sta se zapletli v vojno zaradi vzhodne Galicije, kjer so med drugo svetovno vojno potekala prava etnična čiščenja. A tako kot po vojni za del propadle Avtro-Ogrske, ko sta državi leta 1920 v Varšavi sklenili zavezništvo proti boljševistični Rusiji, je bil od medsebojnega sovraštva med Ukrajinci in Poljaki običajno močnejši le še strah pred Rusi oziroma sovraštvo do njih.
To je bil temelj sodelovanja med Varšavo in Kijevom tudi po razpadu Sovjetske zveze, še posebno v tistih časih, ko se je ukrajinsko ljudstvo upiralo svojim »proruskim« oblastem. Po začetku »evromajdana« konec leta 2013 je Varšava postala ena najtesnejšnih podpornic novih oblasti, toda v nasprotju z Zahodom, ki se je trudil spregledati poveličevanje nacistične preteklosti v zavezniški Ukrajini, je Poljake čedalje večje ukrajinsko slavljenje nekdanjih »klavcev poljskega naroda« začelo skrbeti.
Nujna »skupna razprava«
Nekdanji ukrajinski predsednik Viktor Juščenko, ki je veljal za »prozahodnega« zmagovalca rožnate revolucije leta 2004, je Banderi celo posmrtno podelil najvišje državno odlikovanje, naziv »junak Ukrajine«. Juščenkov ukaz, ki ga je obsodili tudi evropski parlament, je kasneje razveljavil njegov naslednik Viktor Janukovič, ki ga je pozneje z oblasti odnesla prozahodna revolucija. Če so si prejšnje desničarske oblasti na Poljskem še zatiskale oči pred tem, kar se je dogajalo v protiruski zaveznici Ukrajini, tega njihovi prav tako desni, a bolj populistični nasledniki iz stranke Kaczyńskega niso več počeli. Lani je prav na njihov predlog poljski parlament, v katerem imajo večino, sprejel resolucijo o novem nacionalnem dnevu spomina na žrtve genocida.
Tako se zdaj Poljaki 11. julija spominjajo na več kot 100.000 svojih rojakov, v letih od 1943 do 1945 ubitih v genocidu, ki so ga zagrešili ukrajinski nacionalisti. Ukrajinski veleposlanik na Poljskem Andrej Dešica je resolucijo razglasil za politično, ne pa za zgodovinsko oceno tragedije, ukrajinski predsednik pa je njeno sprejetje obžaloval, saj da jo lahko kdo zlorabi za politične špekulacije. »Le s skupnimi koraki lahko pridemo do krščanskega soglasja in sprave,« je lani poleti povedal Porošenko.
Skoraj iste besede o nujni »skupni razpravi« je kakšen mesec kasneje ponovil predsednik poljskega parlamenta Stanisław Karczewski, ko je svoje ukrajinske parlamentarne kolege posvaril, naj ne sprejmejo protiukrepov proti poljski resoluciji o ukrajinskem genocidu nad Poljaki. V ukrajinski vrhovni radi so vložili predlog o sprejetju podobne resolucije, ki bi razglasila 24. marec za dan spomina na žrtve genocida, ki ga je poljska država zagrešila nad Ukrajinci v letih od 1919 do 1951.
