Tiskane izdaje
Po enem tednu protestov, ki so zajeli vso državo in izzvali tako vladavino vrhovnega voditelja ajatole Hameneja in mul iz Kom kot predsednika Hasana Rohanija, je iranski režim včeraj zjutraj v številnih mestih organiziral proteste v podporo oblastem. Razmere v Iranu so kaotične, dogajanje pa večplastno.
Na ulicah iranskih mest – tudi v Teheranu – še vedno več deset tisoč ljudi vzklika gesla podpore vrhovnemu voditelju in zahteva ostro kaznovanje protestnikov proti režimu, »izdajalcem naroda«. »Vrhovni voditelj, mi smo pripravljeni!« so vzklikali prorežimski protestniki, ki so korakali po Sanandaju, Ilamu, Koramdarehu, Kermašahu, Gorganu in Ahvazu in, v manjšem številu, tudi po Teheranu ter zahtevali obračun z nasprotniki ajatole Hameneja. Ta je – predvidljivo – za organizacijo protirežimskih protestov obsodil tujino.
Med vrsticam ni skrival, na koga misli: Združene države, Izrael, Veliko Britanijo in Saudsko Arabijo. »Med zadnjimi dogodki so se sovražniki Irana povezali in uporabili več sredstev, ki jih imajo na voljo za ustvarjanje težav islamski republiki. Denar, orožje, politične in obveščevalne službe,« je že v torek dejal predsednik Hasan Rohani, sicer »primarna« tarča prvega protesta v Mašdadu, ki so ga organizirale režimu naklonjene sile, a je ta hitro »presegel« svoj namen in se kot val protestov proti vsem plastem kompleksne oblasti razširil po vsej državi. Rohani, zavedajoč se razpok v politiki, in tudi dejstva, da so na ulicah predvsem njegovi volivci in volivke, je sicer že v nedeljo dejal, da protestom, ki niso nasilni in ne kršijo zakonov, ne nasprotuje. To ni nepomembna izjava.
Protiprotesti
Režimsko organizirani protiprotesti, s katerimi je iransko vodstvo na čelu z ajatolo Alijem Hamenejem želelo odvrniti pozornost domače in tuje javnosti od množičnih, a neorganiziranih protestov (najprej) proti gospodarski politiki (dela) režima, so hitro »izpuhteli«. Nakopičene jeze in nezadovoljstva med Iranci je namreč preprosto preveč, da bi ju bilo mogoče odgnati le z metanjem peska v oči. Še posebno ker je prvi resnejši val protestov po zelenem zgodnjem poletju 2009 precej bolj socialno kot politično obarvan, hkrati pa je na več ravneh mogoče čutiti tudi shizofreno, dodobra razdvojeno in notranje nekohezivno delovanje oblasti.
Poleg novega proračuna, ki je bil sprejet decembra, izjemnega zvišanja cen hrane ter velike brezposelnosti, ki se po sprejetju tako imenovanega jedrskega dogovora in posledično umiku mednarodnih sankcij, ni niti malo zmanjšala, so prav razprtije med verskim in političnim delom iranskim oblasti tiste, ki – ironično – najintenzivneje poganjajo proteste na ulicah. Ti so zadnjih sedem dni tudi tam, kjer ni televizijskih kamer ter visoko artikuliranih in izobraženih sogovornikov, ki večkrat lahko zaslepijo novinarski pogled in o (zelo) kompleksnih dogajanjih »pomagajo« ustvariti črno-belo podobo. Protesti v manjših, provincionalnih mestih za režim res pomenijo večjo težavo kot protesti v Teheranu, ki jih – to so iranski voditelji seveda storili tudi tokrat – je hitro mogoče »ugrabiti«, spolitizirati in pripisati vmešavanju zunanjih sil v »iranske zadeve«.
»Ne Gaza, ne Libanon.
Iranske varnostne sile so v zadnjih dneh sicer aretirale več kot 500 ljudi. V spopadih med protestniki in policijo je bilo ubitih najmanj dvaindvajset ljudi, med njimi dva policista. »Protestniki želijo pokazati, da so miroljubni, a hkrati, da niso šibki in da se ne bojijo,« meni iranski analitik Raman Gavami.
V prihodnjih dneh je mogoče pričakovati resno zaostrovanje.
