Tri minute do uničenja sveta

Vzhodna Azija še ni bila bolj nevarno območje, in to zato, ker je nevarnost tam sestavljena iz nekaj tankih plasti.

sre, 27.01.2016, 21:00

Ameriški državni sekretar John Kerry je v Peking pripotoval tri minute pred polnočjo. Seveda ne dobesedno, vendar pa je prav v torek, ko je Kerry pripotoval v kitajsko glavno mesto, glasilo jedrskih znanstvenikov razkrilo svojo uro, ki odšteva, koliko časa je človeštvu ostalo do konca sveta.

Leta 2014 je ta ura kazala pet minut do dvanajstih. Letos se ni premaknila z lanskoletnega položaja - 23. ura in 57 minut, vendar pa to, pravijo znanstveniki, zbrani okoli akademskega glasila, ni dobra novica. Dejstvo, da Kitajska, Indija, Pakistan in Severna Koreja povečujejo svoj jedrski arzenal, ZDA in Rusija pa ga posodabljajo, je glavni razlog, zaradi katerega ostajata kazalca te simbolične ure tako blizu globalni katastrofi.

Ko se k jedrski nevarnosti dodajo še očitne posledica podnebnih sprememb, je sporočilo več kot jasno: »Bodite zaskrbljeni! Stojimo na samem robu!«

Glasilo jedrskih znanstvenikov se ne ukvarja s posledicami borznih zlomov (njegovo območje delovanja je omejeno na vprašanja jedrske nevarnosti, podnebnih sprememb, novih tehnologij in epidemičnih bolezni), če pa bi vse tisto, kar se dogaja na finančnih trgih dodali v mehanizem zlovešče ure, bi bila njegova kazalca morda še nekoliko bližje polnoči.

In medtem, ko je zlovešče tiktakanje vse glasnejše, se zastavlja vprašanje, ali nam je v uteho ali bi se morda morali bati tega, da je Kitajska ključni dejavnik v vsakem delu globalne ogroženosti: v jedrskem zato, ker leži v samem središču nuklearizirane Azije in ker, kot kaže, nič več ne more ustaviti Severne Koreje, da ne bi ta še naprej hodila po nevarni poti; v podnebnem zato, ker je vse, kar so se dogovorili v Parizu, odvisno od tega, ali bo Kitajska izpolnila svojo obljubo o zmanjševanju onesnaževanja; v gospodarskem pa zato, ker bo težko ohraniti globalno trdnost, če bo kitajska razvojna konstrukcija trdo padla na zemljo, kot je to v Davosu prejšnji teden predvidel George Soros, s tem ko je napovedal težke dneve za kitajski juan.

Glede na vse skupaj, je John Kerry v Peking pripotoval v zadnjem trenutku.

Foto: Jacquelyn Martin/AFP

Po štirih urah pogajanj s kitajskim kolegom Wang Yiejem ure uničenja niso pomaknili nazaj. Ministra sta se strinjala, da mora varnostni svet ZN izglasovati nove ukrepe proti Pjongjangu, še vedno pa ostaja veliko vprašanje, kakšne sankcije bi bile učinkovite. Glede tega vprašanja sta sogovornika zastopala povsem nasprotujoča si stališča.

Kitajska je vztrajala pri tem, da s preusmeritvijo naftovoda in zaprtjem zračnega prometa za severnokorejska civilna letala ne bodo dosegli tega, da bi v Pjongjangu ustavili jedrski program. Kot trdijo partijska glasila, vse to vodi v spor med Kitajsko in Severno Korejo, poleg tega se vsa odgovornost prelaga na Peking, s tem pa se tudi vse skupaj oddaljuje od korenin jedrske krize na Korejskem polotoku .

»Vodstvu v Washingtonu mora biti jasno, da se s Kitajsko ne sme poigravati in da je naivno verjeti, da je Kitajsko mogoče vleči za nos. Diplomacija velikih sil 21. stoletja ne temelji na takšni logiki,« piše v uvodniku partijskega glasila Global Times.

Poleg tega se je med srečanjem Kerryja s kitajskimi voditelji pokazalo, da pravi problem sploh ni Severna Koreja. Četudi ima vodikovo bombo, ki jo je menda testirala 6. januarja, bi lahko po vsem skupaj sklepali, da to orožje ni prava nevarnost. Območno in morda tudi svetovno varnost pravzaprav vznemirja vse tisto, kar druge države počnejo oziroma ne počnejo v zvezi s severnokorejskimi jedrskimi poskusi, resna kriza pa se skriva v vzajemnih obtožbah, zaradi katerih so se Kitajska in ZDA znašle na dveh oddaljenih koncih besednega bojnega prizorišča. Američani trdijo, da je vodstvo v Pekingu krivo, da je začel proces denuklearizacije nazadovati, Kitajci pa, da je Washington zakrivil nuklearizacijo. Če bi vodstvu v Pjongjangu ponudili mirovna zagotovila in če bi se ameriška vojska umaknila iz Južne Koreje, bi bila hladna vojna končno končana, so prepričani kitajski funkcionarji.

Foto: Jacquelyn Martin/AFP

Kerry na svojega kitajskega sogovornika ni naredil kdove kakšnega vtisa s tem, ko je Severno Korejo primerjal z Iranom, s čimer naj bi opozoril na to, da so Američani tam, kjer so imeli glavno vlogo, uspešno opravili svoje delo, v nasprotju s Kitajci, ki s svojim ambivalentnim odnosom do Severne Koreje le še spodbujajo nevarno konstelacijo.

Omenjena dva primera si v resnici po marsičem nista niti malo podobna. Lahko bi celo rekli, da ju ne povezuje nič drugega razen jedrske ambicije, saj Severna Koreja nima nikakršnih aspiracij prevlade nad tem območjem, s katerimi bi se dotikala geostrategije, prav tako pa tudi nima nafte, s katero bi se vključila v mednarodni trg. Jedrsko orožje ima samo zato, da ohranja odmik od vseh velikih sil, ko jo obdajajo.

A to še ne pomeni, da je Severna Koreja zaradi tega kaj manj nevarna. Kot kakšen visok prevodnik politične živčnosti namreč prenaša potencialno katastrofo na vse okoli sebe. Pri vsem tem je za Kitajsko veliko bolj nevarno to, kar bi se lahko zgodilo v sosednji državi, če bi dodatne sankcije vplivale na njeno družbeno stabilnost. Partijsko vodstvo se zaveda, v kolikšni meri se je zaradi gospodarskih pretresov znižal prag strpnosti znotraj kitajskih meja, tako da je vsekakor bolj pomembno, da se prepreči nov val beguncev iz Severne Koreje, ki se jih je v mesecih velike lakote na kitajskih tleh znašlo tudi po več sto tisoč.

Zaradi tega je bila za kitajska ušesa bolj mučna Sorosova ugotovitev kot napoved, da se juanu obeta »trd pristanek«. »To je praktično neizbežno,« je dejal milijarder, ki se ga Kitajci spominjajo po napadu na britanski funt leta 1992 in po vlogi, ki jo je leta 1998 odigral pri zniževanju vrednosti azijskih valut. »Jaz tega ne pričakujem. Jaz to opazujem.«

»Je to vojna napoved kitajski valuti?« se je vprašal avtor uvodnika partijskega glasila Renmin Riabaa. Nato pa je v vseh kitajskih medijih sledila takšna obrambna reakcija, da je bilo mogoče že po tem videti, da so bile Sorosove besede kot sol na odprto rano.

Medtem se je v torek indeks na šanghajski borzi znova znižal za 6,4 odstotka, v sredo pa se je vse skupaj umirilo, saj je prišlo le do zmernega 0,5-odstotnega znižanja. In vsem je bilo jasno, da s tem ni konec negativne spirale. Sorosove besede, da »lahko takšen razvojni model traja še kakšno leto ali dve, ne pa še eno desetletje«, še kako spominjajo na uro, ki kaže, koliko časa nam je še ostalo do konca sveta.

Vprašanje, na katerega je treba zdaj nemudoma odgovoriti, se glasi, kako tesno so med seboj povezani Severna Koreja, kitajsko gospodarstvo, japonska stagnacija, tajvanski separatizem in ameriški hegemonizem. Podnebne spremembe so kot smetana na strupeni torti. O njih bodo v Vzhodni Aziji začeli razmišljati šele, ko bo ura odbila pet sekund pred polnočjo.

Prijavi sovražni govor