Tiskane izdaje
New York – Prebivalci in gospodarstva Severne Amerike se bodo še naprej tesneje prepletali, so zagotovili trije amigosi, kanadski premier Justin Trudeau, ameriški predsednik Barack Obama in mehiški predsednik Enrique Peña Nieto. Toda sporočilo severnoameriškega vrha ob rušenju evropskih povezav in napadih na trgovinske dogovore v ZDA ni delovalo prepričljivo.
Razpoloženje v Ottawi je kljub nasmehom prevevala zaskrbljenost, čeprav si je voditeljska trojka tako blizu, da naziv trije prijatelji ne zbuja posmeha. Nad njimi je visela senca britanskega izleta v neznano, ki je pokazal, da so volivci začeli nagrajevati politiko zapiranja v lastne meje. Ko je Trudeau načrtoval sredino srečanje, je bil ključni cilj globlja povezava med tremi državami, ki jih povezuje trgovinski sporazum Nafta. To okrivljenje globalizacije za vse težave je osrednja tema politične razprave.
Sporazum Nafta ni uresničil najbolj strašljivih opozoril njegovih nasprotnikov niti ni izpolnil najbolj navdušenih pričakovanj zagovornikov povezovanja treh gospodarstev. Senator Obama je leta 2007 še pridigal proti njemu, predsednik Obama ga je nadgradil s čezpacifiškim prostotrgovinskim sporazumom (TPP), ki zajema ducat držav na obalah Tihega oceana. Nelagodje na levici je utelesil demokratski senator Bernie Sanders, dolgoletni kritik Nafte, in ga tako uspešno razpihal v predsedniški kampanji, da se je tudi Hillary Clinton iz zagovornice prelevila v nasprotnico TPP, čeprav je njen mož Bill Clinton v Beli hiši dokončal republikanski projekt Nafta.
Še bolj je presenetljiv premik na desnici, saj bo stranko, ki velja za zagovornico prostega trga, na volitve popeljal kandidat, ki trga trgovinske sporazume in napoveduje trgovinsko vojno s Kitajsko. Donald Trump je kot poslovnež krepko služil s seljenjem delovnih mest v tujino, kot predsedniški kandidat pa obljublja, da jih bo vrnil nazaj domov. V četrtek je ostro napadel ameriško gospodarsko zbornico, vedno trdno republikansko podpornico, in šibal »katastrofalno« Nafto ter TPP, podpornike slednjega je v svojem vedno sočnem jeziku obtožil, da »si želijo posiliti ZDA«.
Omejeni dosežki
V Belo hišo bo tako v vsakem primeru prišel kritik čezpacifiškega sporazuma, čeprav Obama še vedno ponavlja, da je to korak naprej, saj za razliko od povezovanja severnoameriških držav vsebuje določila o varovanju okolja in delavskih pravic, poleg tega naj bi pomagal odpraviti necarinske ovire, ki so še vedno napoti trgovanju v Severni Ameriki. Če mu do januarja ne bo uspelo doseči ratifikacije TPP v kongresu, se lahko zgodi, da bo šel na polico kot še en sporazum, ki so ga ZDA podpisale, a nikoli potrdile.
Ob razraščanju podpore protekcionizmu med (ameriškimi) volivci in vse manj politične moči odhajajočega ameriškega predsednika srečanje v Kanadi ni moglo prinesti kaj več od zavez, da bodo do leta 2025 polovico električne energije pridobili iz obnovljivih virov, ki ne bodo prispevali k podnebnim spremembam. Uskladili bodo pravila nadzora nad energetiko, povečali energetsko učinkovitost in v naftni industriji zmanjšali izpuste metana, zelo agresivnega toplogrednega plina. Kanada je po tihem upala, da bodo dosegli dogovor pri trgovanju z lesom (ameriška podjetja zahtevajo carinsko zaščito, ker naj bi Kanada subvencionirala izvoz), toda Obama v volilnem letu ni hotel izzivati že tako jeznih volivcev. Uspešnejše je bilo medsebojno dogovarjanje manjših članic severnoameriškega trojčka. Kanada je odpravila vizumski režim za Mehičane, ki ga je na jezo Ciudada de Méxica uvedla prejšnja konservativna vlada v Ottawi. Mehika je odprla meje za kanadsko govedino.
Kdo je populist
Nasprotovanje trgovinskim povezavam je ena redkih tem, ki združuje ameriško levico in desnico. Po merjenju časnika Bloomberg kar dve tretjini Američanov podpira omejitve uvoza namesto njegovega sproščanja. Podobno merjenje, ki ga je v Kanadi opravil inštitut Angus Reid, je pokazalo, da četrtina prebivalcev države javorjevega lista meni, da je sporazum Nafta koristil državi, četrtina ima nasprotno mnenje, preostala polovica pa je nevtralna ali nima mnenja.
Obama je po Clintonu prvič po dvajsetih letih spet nagovoril kanadski kongres, sprejeli pa so ga z laskavim vzklikanjem »še štiri leta«. Poudaril je, da je vse bolj povezan svet neizogibno dejstvo, ki se ga ne da več preobrniti, treba je le izravnati pogoje za vse. Tudi mehiški predsednik Enrique Peña Nieto se je strinjal, da pot napredka ni izolacionizem, ampak povezovanje. V zraku je ves čas visela grožnja trumpizacije ZDA, čeprav nihče ni omenil imena newyorškega milijarderja.
Zato pa je Obama imel šestminutni monolog, v katerem je dejal, da zapiranje v lastne meje in svarjenje pred »drugimi« ni populizem, »pač pa nativizem ali ksenofobija, ali še slabše«. Po njegovih besedah je populist on sam, ker se zavzema za pravično plačilo, dobro izobrazbo za otroke in pomoč najrevnejšim. »Resnično pa si zasluži naziv senator Sanders, ki se že leta bori za takšne cilje,« je dejal, povsem drugače od nekoga, »ki ga usoda delavcev ni nikoli zanimala in se ni boril za nobeno pravico«.
