Trump, kitajski agent?

Ko so Candace Marie Claiborne, uslužbenko State Departmenta, v torek aretirali in jo v sredo obtožili, da je od dveh Kitajcev, menda sta bila poslovneža, v zameno za podatke o ameriški politiki do Kitajske dobivala večje vsote denarja in draga darila, se je zastavilo vprašanje, kaj bi omenjena uslužbenka danes sploh lahko izdala kot ameriško skrivnost, povezano z azijsko silo.

Tožilci trdijo, da je šestdesetletna Candace Claiborne –ki tekoče govori kitajsko in ki je v State Departmentu zaposlena od leta 1999, ko je prestala najstrožje varnostno preverjanje – točno vedela, da sta omenjena moška delala za kitajsko varnostno službo, da pa kljub temu o tem ni v Washingtonu nikogar obveščala.

Kitajca sta z njo navezala stike, ko je delala v njuni državi. Predstavila sta se ji kot poslovneža. Ona pa je v svoj dnevnik zapisala, da bo zahvaljujoč tem stikom »lahko v letu dni zbrala 20.000 dolarjev«. Po vsem tem je v resnici dobila denar, prenosni računalnik, letalske karte za potovanja v tujino, iPhone in plačano opremljeno stanovanje v Šanghaju, kjer je menda živel član njene družine, ki so mu kitajski agentje celo plačevali šolnino.

Potem ko je eden od kitajskih »poslovnežev« na njen račun vplačal 2500 dolarjev, je od nje zahteval »interno oceno« ameriške vlade o pravkar končanem gospodarskem dialogu s kitajskimi funkcionarji. Ameriški tožilci trdijo, da je bila omenjena uslužbenka tarča kitajskega tajnega programa, katerega cilj je bil »zbiranje podatkov o gospodarskih in varnostnih politikah, ki bi se nanašale na Kitajsko, o tajnih operacijah, ki so bile usmerjene proti Kitajski in o življenjepisnih profilih politikov in tajnih agentov ZDA«.

Na prvem zaslišanju je Candace Claiborne trdila, da je nedolžna, a se bo morala 18. aprila znova pojaviti pred sodiščem. Če bi dokazali, da so obtožbe proti njej upravičene, bi jo lahko obsodili na 25-letno zaporno kazen.

Primer Candace Claiborne je posebno pozornost javnosti zbudil tudi zaradi tega, ker so ga razkrili teden dni pred prvim srečanjem ameriškega predsednika Donalda Trumpa s kitajskim predsednikom Xi Jinpingom. Ta afera je vrgla luč na več strani, tako da se zastavlja vprašanje, ali kitajska obveščevalna služba svoje zasebne gospodarstvenike v resnici uporablja kot vohune, ali pa morda svoje agente spreminja v poslovne partnerje tujcev, prek katerih lahko dobi koristne podatke o politiki tujih držav do Kitajske, pa tudi o kitajskih disidentih v teh državah.

Zdaj je vprašanje, ali bo Trump ta primer izkoristil za kritiziranje lastnih varnostnih služb, ki so dopustile, da so stiki med Candace Claiborne in kitajskimi agenti trajajo dolga leta, in ali bo vohunske pasti, podtaknjene ameriškim diplomatom, očital Xi Jinpingu, ko se bo ta 6. in 7. aprila mudil v njegovi počitniški rezidenci Mar-a-Lago na Floridi.

Zajedljivi kritiki pa so zgodbo v hipu obrnili na glavo in ugotovili, da so trditve, češ da Trump dela za Rusijo, zgolj dimna zavesa, za katero se skriva prava resnica. »Trump je kitajski agent,« je v torek sarkastično zapisal Thomas Friedman, kolumnist New York Timesa. »On je tukaj očitno zato, da bi Kitajsko znova naredil veliko.«

Friedman ima za to svojo trditev močne argumente. Med drugim poudarja, da se je Trump, s tem ko se je umaknil in Transpacifiškega partnerstva, prostovoljno odrekel največjemu ameriškemu argumentu na trgovinskem področju in prepustil prednost kitajski zasnovi območnega združevanja. »Ironično je,« pravi Friedman, »da je istega dne, ko je Amerika naredila velik skok nazaj k premogu, (kitajska spletna družba) Tencent kupila pet odstotkov delnic Tesle. »Prav,« pravi Friedman, »če ste z veseljem kupovali drago nafto od Saudske Arabije, boste zagotovo še toliko raje kupovali električne avtomobile, sončne plošče, programe za energetsko učinkovitost in baterije iz Kitajske.«

In na koncu koncev, pravi Friedman, kaj bi lahko bil močnejši dokaz, da dela Trump v korist Kitajske, od dejstva, da je zmanjšal proračun za ameriško zunanje ministrstvo v času, ko so v Pekingu občutno povečali naložbe v lastno diplomacijo. Primer Claiborne sicer izvira iz prejšnjih časov, bi pa lahko pomenil opozorilo za sedanjega ameriškega predsednika, ugotavljajo nasprotniki Trumpove politike.

Največji problem kitajskih tajnih agentov, ki bi poskušali od katerega od podkupljivih Američanov dobiti podatke o tem, kaj namerava Washington, pa bi bil v tem, da Trump sploh nima politike do Kitajske. Strokovnjak za kitajsko-ameriške odnose in bivši dopisnik Washington Posta iz Pekinga John Pomfret trdi, da je srečanje v Mar-a-Lagu močno prenagljeno, saj se mora ameriški predsednik šele odločiti, kaj pravzaprav hoče od Xija. Delo tajnih služb je bilo zaman. Če bi spremljali twiter, bi jim bilo vse jasno.