Trump ponuja svetu Najprej Ameriko

Predsednik ZDA in njegova vlada nimata povsem enotnih stališč.

Objavljeno
20. december 2017 09.00
Posodobljeno
20. december 2017 09.00
Sebastijan Kopušar, New York
Sebastijan Kopušar, New York
Trumpovo politiko preveva temačno razmišljanje »nas proti drugim«, v strategiji je poudarek na osrednji vlogi moči ter malo prostora za sodelovanje zunaj najožjih nacionalnih interesov.

New York – Ni tako grozno, kot je bilo videti med kampanjo. Tako konservativni kritiki ocenjujejo prvo leto ameriške zunanje politike v eri Donalda­ Trumpa, predsednika, ki je kot kandidat obljubljal temeljit preobrat ameriškega odnosa­ do sveta. V ponedeljek smo dobili nov načrt varnostne politike ZDA in z njim še en mračen pogled na svet.

Strategija nacionalne varnosti je zadnja tri desetletja obvezen dokument, s katerim predsednik poroča kongresu o svojih prioritetah v varnostni politiki. Njen pomen je predvsem simboličen, saj skrbno oblikovana politična vodila redko hodijo z roko v roki z dejanskim oblikovanjem politik. Toda strategija je kljub temu pomemben vpogled v razmišljanje trenutne vlade. V Trumpovi je še bolj kot v prejšnjih poudarjeno, da bodo »ščitili Američane, ameriški način življenja, ameriške interese«, zgrajena pa je na nacionalistični politiki Najprej Amerika, ki odmika največje gospodarstvo in vojaško silo od mednarodne skupnosti.

Od hladnega nagovora države ob predsedniški prisegi politiko sedanjega predsednika ZDA preveva temačno razmišljanje »nas proti drugim«. V strategiji je svet označen za prizorišče nenehnega tekmovanja med državami, poudarjena je osrednja vloga moči in malo je prostora za sodelovanje zunaj najožjih nacionalnih interesov. Osnovne so varnost domovine in njene gospodarske koristi, ZDA pa jih bodo branile tako pred sovražniki kot pred zavezniki, pri čemer bodo po potrebi segle po enostranskih ukrepih. Osrednji nasprotnici sta Kitajska in Rusija, »revizionistični sili«, ki se trudita za prevlado v svojih regijah ter sta izziv za »ameriško moč, vpliv in interese«. Iran in Severna Koreja sta označena za nevarna režima, ki poskušata destabilizirati soseščino, na tretjem mestu so nadnacionalne grožnje, kot so teroristične skupine in kriminalne združbe.


Protestniki v Indiji zažigajo fotografijo ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Foto: Reuters

Jezni odziv

Premik od previdnega optimizma Baracka Obame v nov »načelni realizem«, kot so avtorji strategije poimenovali vrnitev k pogledu nenehnega tekmovanja vseh proti vsem. Odziv je bil pričakovan, Peking je očital Beli hiši vrnitev k hladnovojni miselnosti in pozval ZDA, naj »prenehajo namerno izkrivljati strateške namere Kitajske in opustijo zastarale pojme, kot sta hladnovojna miselnost in igra ničelne vsote, sicer bodo samo škodile same sebi ali drugim«, kot je dejala tiskovna predstavnica kitajskega zunanjega ministrstva Hua Chunying. Podobno nejevoljni so bili v Kremlju. Po besedah tamkajšnjega tiskovnega predstavnika Dmitrija Peskova je »imperialistični značaj tega dokumenta očiten«, Washington pa se oklepa enopolarnega sveta.

Na dan, ko je predsednik oznanil varnostno strategijo, je bila z glasovanjem v varnostnem svetu Združenih narodov poudarjena vse večja osamljenost ZDA v mednarodni skupnosti, ko je morala ameriška veleposlanica Nikki Haley z vetom preprečiti resolucijo, s katero so ostale članice – tudi ameriške najtesnejše zaveznice – obsodile ameriško priznanje Jeruzalema za prestolnico Izraela in zahtevale njegov umik. Francoski zunanji minister Yves Le Drian je med obiskom Washingtona poudaril, da so ZDA v navzkrižju z mednarodno skupnostjo na vse več področjih, kar Trumpa »sili k umikanju pri večini tem, namesto da bi dajal predloge«.


Varnostni svet Združenih narodov je sprejel "protiizraelsko" resulucijo. Foto: Reuters

Nepremostljive razlike

Predstavitev nacionalne strategije je ponavadi naloga predsednikovega svetovalca za nacionalno varnost, toda Trump ni izpustil priložnosti, da stopi pred kamere. V zanj značilnem predvolilnem slogu se je trepljal z rastjo gospodarstva, toda ni pojasnil groženj iz strategije. Če sta v tej Kitajska in Rusija navedeni kot državi, ki »z nadziranjem informacij poskušata nadzirati družbo ter širiti svoj vpliv«, Moskva pa je obtožena, da »uporablja razna orodja za poskuse majanja legitimnosti demokracij«, Trump ni niti enkrat omenil domnevnega ruskega posega v ameriške volitve, raje je omenil, kako se je ruski predsednik zahvalil za ameriško obveščevalno pomoč pri razkrinkanju teroristične spletke v Sankt Peterburgu.

Nekdanji vodja Cie James Clapper je cinično pripomnil, da to kaže Putinovo izvrstno obveščevalno delo, saj »obvladuje svoje rekrute, in to počne z [ameriškim] predsednikom«.

V času »tviterske diplomacije«, ko predsednik države s kratkimi sporočili prek telefona neposredno posega v zapletene mednarodne odnose, so morali oblikovalci varnostne strategije razviti miselni okvir, ki združuje razmeroma običajen pristop ameriške desnice do varnostne in zunanje politike s Trumpovim nepredvidljivim odnosom do zunanje politike, ki temelji predvsem na domačem dogajanju. A jim ni uspelo pokrpati razlik. V dokumentu so poudarjene ameriške vrednote, zlasti spoštovanje človekovih pravic. Bela hiša je letos omejila opozorila o demokraciji in človekovih pravicah ter se še javno dobrikala avtokratom.

Hkrati v času, ko ZDA potrebujejo »okrepljene diplomatske zmožnosti za tekmovanje v sedanjih mednarodnih razmerah«, kot je navedeno v strategiji, vlada grobo reže diplomatski aparat, zunanji minister pa je že ob mesecih ugibanj, kdaj bo zapustil svoj položaj, brezzobi tiger. »Predsednikovi svetovalci oblikujejo pomembne odločitve, dokler Trump vsega ne obrne na glavo,« je poudaril Ilan Goldenberg, strokovnjak za Bližnji vzhod, zato je po njegovih besedah zamisel o nacionalni strategiji, ki bi imela dejanski pomen in vpliv, »čista fantazija«.