Tiskane izdaje
Trump Nata ne označuje več za preživetega in ga »odločno podpira«, ponovno pa je opozoril, da morajo članice izpolniti svojo obvezo in vsaj dva odstotka proračuna nameniti za obrambo. Kanclerko so besede o podpori opogumile, saj je organizacija po njenih besedah zelo pomembna za varnost v Evropi. Spomnila je, da so ZDA tudi prek Nata med hladno vojno zagotovile svobodo Zahodne Nemčije. Država naj bi leta 2024 dosegla tudi obljubljeno raven izdatkov za vojsko. Manj soglasja je prišlo iz vljudnih fraz o doseganju uravnoteženega gospodarskega sodelovanja. Trump je spet poudarjal, da so bile ZDA dolgo obravnavane nepošteno in so v mednarodni trgovini potegnile krajši konec, Merklova pa je ponovila, da upa na nadaljevanje trgovinskih pogajanj med EU in ZDA.
»Morda imava vsaj nekaj skupnega,« je pomenljivo dejal Trump, ko so ga nemški novinarji zasliševali o njegovih obtožbah, da je Obama ukazal nadzor nad njegovo volilno kampanjo, in pri tem namigoval na razkritje, da so ameriški obveščevalci v času Obame prisluškovali nemški kanclerki. Šala ni padla na plodna tla, gostja se je le pomenljivo zazrla vanj.
Zadrege ob obiskih s stare celine
Srečanje predsednika ZDA in nemške kanclerke so navzven krasili nasmehi, toda nerodna drža pred fotografi je razkrivala, kako globoko nelagodje preveva dva od ključnih voditeljev Zahoda.
Nekaj ga povzroča močno različen pogled na svet, nekaj hude kritike na račun Merklove, ki jih je Trump sipal med predsedniško kampanjo.
Foto: Brendan Smialowski/AFP
Danes sta si prvič segla v roke s tremi dnevi zamude, saj so obisk visoke gostje morali prestaviti zaradi snežnega viharja na vzhodu ZDA. Nekateri so to razumeli kot slabo napoved, drugi so hitro prestavitev na petek videli kot znamenje, da se obe strani trudita zgladiti odnose. Trump je med lansko kampanjo pogosto udrihal po Merklovi in jo obtoževal, da je »uničila Nemčijo«, ker je dovolila vstop beguncem iz Sirije in drugim priseljencem. »Ne vem, kaj je narobe z njo. Angela, kaj se je zgodilo?« se je spraševal avgusta na zborovanju v Virginiji. Tekmico Hillary Clinton pa je zmerjal, da želi postati ameriška Angela Merkel.
Kdo vodi »svobodni svet«
Trump takrat morda ni razmišljal o zmagi, zagotovo ne o tem, kako premagati zadrego ob morebitnem državniškem srečanju. Merklova mu jo je danes poskušala olajšati z besedami, da »je bolje govoriti drug z drugim kot drug o drugem«. A tudi po srečanju na štiri oči se zdi, da je kanclerka še daleč od trdnih vezi, ki jih je imela s predsednikom Georgeem Bushem mlajšim in njegovim naslednikom Barackom Obamo. Merklova je bila zadnja tuja voditeljica, ki jo je odhajajoči predsednik poklical iz Ovalne pisarne in se ji zahvalil za »trdno, pogumno in umirjeno vodenje«. Trumpov populizem in gospodarski nacionalizem Najprej Amerika majeta gospodarske temelje sveta, evropske voditelje je vznemiril s podporo brexitu in sejanjem dvoma o zvezi Nato.
Pri tem zadnjem se zdi, da so našli skupen jezik, danes sta oba poudarjala sodelovanje v okviru zveze, še posebej v Afganistanu. Trump zdaj trdno podpira zvezo, dokler bodo vse članice »plačevale pošten delež«. Nemška sogovornica je poudarila prepričanje, da močna Evropa ostaja ameriški strateški in gospodarski interes, s čimer se je prejšnji mesec v Münchnu strinjal tudi ameriški podpredsednik Mike Pence.
Toda Trumpovo nenehno poudarjanje zaščite Amerike je celo v ZDA sprožilo naslove (časnik Politico), da se je »voditeljica svobodnega sveta srečala z ameriškim predsednikom«. »Ne verjamem v politiko izolacionizma, sem za prosto trgovino, a tudi za pravično trgovino,« je dejal in dodal, da so »bili nemški pogajalci doslej veliko bolj uspešni, upam, da bodo zdaj to uravnotežili«.
Foto: Brendan Smialowski/AFP
Kanclerka je menila, da morajo trgovinski dogovori koristiti obema stranema, »to smo storili s Kanado, upamo, da bomo znova sedli za mizo tudi z ZDA«. Po njenih besedah je treba globalizacijo oblikovati nepristransko, a hkrati tudi previdno. Poudarila je pomen prostega gibanja znotraj EU in pomoč beguncem, da si uredijo svoje življenje.
Irske šale
Povsem gladko ni dan prej minil niti na videz lahkoten vsakoletni obisk irskega premiera ob prazniku svetega Patrika. Enda Kenny je priložnost izrabil za ne ravno skrite bodice na račun politike svojega gostitelja. Spomnil ga je na dobre lastnosti ameriške priseljenske dediščine in poudaril, da »milijoni želijo pomagati Ameriki, želijo narediti Ameriko spet veliko, če hočete«, je spretno uporabil Trumpov slogan, nato pa pogledal ameriškega predsednika in ob valu pritajenega hihitanja vprašal: »Saj ste to že slišali?«
Taoiseach, kot Irci pravijo svojemu predsedniku vlade, ni omenjal spornega ukaza ameriškega predsednika o začasni prepovedi vstopa v ZDA državljanom šestih pretežno muslimanskih držav, ampak je spomnil na okoli 50.000 Ircev, ki po nekaterih ocenah brez ustreznih dokumentov živijo v ZDA. Tudi njim grozi izgon, ki ga je v kampanji za nedokumentirane priseljence napovedal novi ameriški predsednik. Irski premier je o njih vidno ganjen dejal, da si želijo le priložnost za svobodno življenje.
Kasneje je uporabil svoj sloves robate šegavosti in se šalil, da Irci slovijo po tem, da vse spremenijo, sam pa je bil »pravkar priča predsedniku ZDA, ki je v celoti prebral svoj govor« (Trump slovi po svojih ne ravno navdihujočih improvizacijah). Nato ga je zbodel, da ga sploh ni poniževal (kar Trump rad počne s svojimi tekmeci in nasprotniki).
Podpredsednik Pence je ogorčen val sprožil na družbenem omrežju twitter z besedami, da je Američane z Irci vedno povezovala sorodstvena vez. Hitro so ga spomnili, da so bili priseljenci iz Irske v 19. stoletju žrtev hude diskriminacije in grdih stereotipov.
