Tiskane izdaje
Kitajska se je nenadoma zaljubila v Špance. Način, kako so iz Madrida odgovorili na zahteve Katalonije po neodvisnosti, so v Pekingu sprejeli z navdušenim odobravanjem. Ne le da je kitajska vlada nemudoma podprla premiera Mariana Rajoya, ko je ta nad območjem, ki se želi odcepiti, uvedel neposredni nadzor, temveč je v tem prepoznala zgodovinski trend.
Po mnenju Ma Xiaoganga, tiskovnega predstavnika urada za tajvanska vprašanja, to velja tudi za Tajvan. »Poraz na katalonskem referendumu,« je včeraj dejal na redni tiskovni konferenci, »jasno kaže, da je zaščita državne suverenosti in ozemeljske celovitosti najvišji nacionalni interes tako Vzhoda kot Zahoda.« Z drugimi besedami, je poudaril Ma, »tajvanska neodvisnost je obsojena na propad«. Kitajska pravzaprav pričakuje, da bo imela korist od katalonske krize: v njenih odnosih z Evropsko unijo se Tajvan pogosto pojavlja kot kamen spotike, ker evropska stran vztraja pri dosledni kitajski obljubi, da pri uresničevanju narodnostne združitve ne bo uporabila sile.
»Pustite Tajvan pri miru!«
Bodo imeli v Bruslju s katalonskim prizvokom malce več posluha za kitajsko stališče, ki, ko gre za 24-milijonski otok, ne izključuje vojaške opcije? Peking je za vsak primer hitro sedel v vlak, ki pelje v Madrid, tako da bo lahko ob vsaki naslednji priložnosti spomnil Evropejce na to, da ko se kdo dotakne kočljivega vprašanja nacionalne suverenosti države, katere gospodarstvo je bistven dejavnik v seštevku trenutne statistike, niso nič boljši od Kitajcev. Kitajska bo namreč prek Katalonije ponavljala: »Pustite Tajvan pri miru!« Ali bo Evropa privolila v izenačitev teh dveh primerov, je odvisno od številnih dejavnikov.
Ameriški predsednik Donald Trump s prvo damo Melanio Trump na obisku pri kitajskemu predsedniku Xi Jinpingu in njegovi ženi Peng Liyua. Foto: AFP
Vprašanje otoka, ki ga ima Kitajska za eno svojih provinc, so uvrstili na dnevni red pogovorov med Trumpom in Xijem v Pekingu, saj kitajski predsednik ni mogel, ni smel in ni hotel zamuditi priložnosti za omembo ameriškemu gostu, da nasprotuje prodaji ameriškega orožja tajvanski vojski.
»Vprašanje Tajvana je najpomembnejše in najbolj občutljivo jedro kitajsko-ameriških odnosov. Lahko bi ga celo imeli za politično podlago kitajsko-ameriških odnosov,« je sogovorniku dejal Xi. Trump je potrdil, da bo Washington še naprej upošteval »načelo ene Kitajske«, je pa hkrati izničil upanje kitajskega predsednika, da bo Pentagon prenehal prodajati orožje Tajvanu. Prvič zato, ker gre tukaj za zaslužek. Drugič pa zato, ker je vsem, tudi Trumpu, jasno, da Tajvan ostaja najresnejši pobudnik morebitnega spora med Kitajsko in ZDA. Severna Koreja je morda videti kot vnetljivo žarišče, vendar je pravi problem za ZDA, Azijo in ves svet predvsem vprašanje, ali bo Kitajska uporabila vojaško silo za uresničitev svojih največjih sanj. Tistih o narodnostni združitvi.
Prelomno leto 2049
Potem ko je Xi Jinping utrdil svoj položaj na čelu Komunistične partije Kitajske, ki ji je najštevilnejša vojska na svetu popolnoma podrejena, je bilo znova slišati šepetanja o nekakšnem skrivnem načrtu zavzetja Tajvana. Xi je na 19. partijskem kongresu resda napovedal, da bo Kitajska do leta 2050 postala globalna velesila, pri čemer je jasno, da lahko ta cilj doseže samo, če bo do takrat rešeno tudi tajvansko vprašanje. V različnih partijskih dokumentih so kot skrajni rok za združitev določili leto 2049, ko bo Ljudska republika Kitajska dopolnila sto let, kolikor jih bo hkrati minilo od odcepitve Tajvana od »matične države«.
Ameriška prva dama je obiskala eno izmed kitajskih osnovnih šol, kjer so jo učenci navdušeno pričakali z ameriškimi in kitajskimi zastavami. Foto: AFP
Vendar so vojaški analitiki opozorili, da ne bi smeli računati na to, da bo Xi prepustil vrnitev otoka za vsako ceno spontanemu minevanju časa. Če bo ocenil, da je pravi trenutek za akcijo – če bi Tajvan naredil korak k odcepitvi, kot je storila Katalonija, ali če bi dala Bela hiša jasno znamenje, da se ne bo vmešala v dogajanje, se lahko to zgodi že veliko prej.
Do takrat bo Kitajska še naprej dušila Tajvan na vseh področjih. Med drugim mu je onemogočila sodelovanje na podnebni konferenci v Nemčiji, ki bo potekala ob koncu tega in v začetku prihodnjega meseca, čeprav je bil otok pripravljen akreditirati svoje predstavnike in nevladne udeležence. »O udeležbi Tajvana na mednarodnih srečanjih,« je dejal tiskovni predstavnik kitajskega zunanjega ministrstva Geng Shuang, »je kitajsko stališče jasno: udeležba mora biti v skladu z načelom ene Kitajske.« Vodstvu v Pekingu namreč ni kaj dosti do načela globalne koristi, ko gre za podnebne spremembe, iz katerih ne more biti izvzeta visokoindustrializirana država s 24 milijoni prebivalcev.
Trump se je z azijske turneje vrnil zelo zadovoljen. »Imeli smo zelo uspešno turnejo,« je v torek izjavil v filipinskem glavnem mestu Manila, od koder je odšel še pred vzhodnoazijskim vrhunskim srečanjem, ki se ga najprej ni nameraval udeležiti, nato si je premislil in sklenil, da bo ostal, potem pa je, ker je bil začetek zasedanja prestavljen za celih 90 minut, še pred začetkom zapustil prizorišče. Iz tega je mogoče sklepati, da ameriškega predsednika ne zanimajo multilateralni forumi, pa tudi ne institucionalizirana območna integracija. Z »izredno uspešnim« bivanjem v Aziji je imel v mislih 300 milijard dolarjev vredne sporazume, od katerih jih je za 235 milijard podpisal na Kitajskem, in »fantastičen posel«, kar zadeva izboljšanje medsebojnih odnosov.
Trump na obisku v Vietnamu. Foto: AFP
Kitajski odposlanec
Song Tao, vodja oddelka za mednarodno sodelovanje Komunistične partije, bo jutri odpotoval v Pjongjang. Čeprav niso povedali, s kom se bo tam sestal, pa tudi ne, o čem se bo pogovarjal z gostitelji (razen o, kot so napovedali, rezultatih 19. partijskega kongresa, ki je prejšnji mesec potekal v Pekingu), ni dvoma, da bo njegova misija usmerjena k obnovitvi pogajanj o denuklearizaciji. Bo odposlanec Xi Jinpinga severnokorejskemu vodstvu posredoval tudi sporočila Donalda Trumpa? Po vsej verjetnosti – da.
To bo pomemben obisk. Od tega bo odvisno, ali bo popustila napetost na Korejskem polotoku. Odprl se bo tudi nov prostor za kitajsko-ameriško sodelovanje, tako da bodo lahko na Tajvanu še nekaj časa mirni. Je to Trumpov uspeh? Takojšen odgovor bi moral biti – da.
