Trumpovih načrtov nihče ne jemlje resno

Vloga Izraela v ameriški zunanji politiki se je v zadnjem letu povečala, pravi Ejtan Gilboa.

sob, 18.11.2017, 12:00

Ljubljana – Trump je po besedah priznanega strokovnjaka za ameriško-izraelske odnose v primerjavi z Obamovo administracijo popolnoma spremenil ameriški pristop do Izraela in Bližnjega vzhoda.

Izrael je z veseljem sprejel njegovo nasprotovanje jedrskemu dogovoru z Iranom, obnovitev odnosov z Egiptom, Saudsko Arabijo in zalivskimi državami, pa tudi njegove načrte za oživitev mirovnega procesa, je v pogovoru za Delo ob robu konference Prihodnost Bližnjega vzhoda, ki jo je v Ljubljani organiziral mednarodni inštitut IFIMES, poudaril predsednik izraelskega foruma za javno diplomacijo Ejtan Gilboa. V intervjuju je med drugih komentiral zadnje dogodke v regiji in način razmišljanja izraelske vlade, ko gre za brzdanje širjenja iranskega vpliva. Spregovoril je tudi o izraelskih odnosih z EU.

Trumpova administracija je začela pripravljati predlog mirovnega sporazuma, ki bo temeljil na rešitvi dveh držav. Ali kdo njene načrte jemlje resno?

Nihče. Niti na izraelski niti na palestinski strani ne. Ameriški predsedniki in Evropska unija imajo enako stališče glede tega, kako mora biti dosežen mir. Problem je, ker je njihov pristop napačen. Do sedaj je bil neuspešen in bo vedno neuspešen, saj z njim ignorirajo ključen vzrok konflikta, ki ni teritorialen. Če bi se Izrael umaknil in ustanovil palestinsko državo, to ne bi prineslo konca konflikta. To je tudi vzrok, zakaj so Palestinci od leta 2000 zavrnili vsaj tri velike predloge, ki so se osredotočali izključno na teritorij. Moj argument je, da niso zainteresirani v rešitev. Njihovo stališče temelji na tem, da Izrael ne bi smel obstajati, da ne bi smel biti judovska država in da bi oni morali dobiti celotno [sporno] ozemlje. Dokler takšni pogledi oblikujejo njihovo stališče, verjamem, da teritorialne rešitve ne bodo uspešne. V ZDA in EU govorijo o oblikovanju dveh držav za dva naroda. Palestinci govorijo le o oblikovanju dveh držav. Prepričani so, da si judovstvo ne zasluži svoje države, zato tudi nočejo priznati Izraela.

Izraelski premier Benjamin Netanjahu je pred kratkim pohvalil pristop ameriške administracije in ga opisal kot neukalupljeno, »out of the box« razmišljanje. Kaj je mislil s tem?

V mislih je imel regionalni pristop. Ker so Palestinci nezmožni sodelovati na pogajanjih in popustiti pri nujnih vprašanjih, je ideja mobilizirati zmerne arabske sunitske države in izkoristiti priložnost, ki jo ponuja nastajajoče zavezništvo med temi državami in Izraelom, ki temelji na nasprotovanju Iranu, za spodbujanje izraelsko-palestinskega mirovnega procesa. Nisem prepričan, da bo ta pristop zelo uporaben. Morda bomo videli ponoven zagon pogajanj, popuščanje tu in tam, toda mislim, da izvirnega vzroka [konflikta] s tem ne bodo rešili.

Prejšnji mesec sta Fatah in Hamas po letih globokih nesoglasij med obema frakcijama sklenila dogovor o spravi. Kaj ju je pripeljalo skupaj?

Prvi razlog je bila težak ekonomski položaj v Gazi. Hamas je izgubil podporo Katarja, ki je bila precej obsežna. Vodja Fataha Mahmud Abas je bil naveličan tega, da v Gazi nima nikakršnih pristojnosti, zato je zmanjšal financiranje dobave elektrike[iz Izraela] in s tem v obalnem pasu ustvaril energetsko krizo. Drugi razlog se skriva v pritisku Egipta, ki je bil vedno zaskrbljen zaradi Hamasove podpore skrajnim islamskim terorističnim mrežam na Sinajskem polotoku. V zameno za egiptovsko sodelovanje pri mediaciji dogovora o spravi je moral Hamas umakniti podporo skrajnežem. Zdaj je ključno vprašanje, kdo bo imel nadzor nad orožjem in nad podzemnimi tuneli iz Gaze. Mahmud Abas vztraja, da mora to biti vlada. Toda vojaško krilo Hamasa se s tem ne strinja. Trenutno prehode nadzirajo predstavniki palestinskih oblasti, toda Abas še vedno umaknil sankcij proti Hamasu v Gazi.

Kaj dogovor pomeni za palestinske odnose z Izraelom?

Vodja Hamasa Jahia Sinvar pravi, da razvijajo zelo dobre odnose z Iranom, da Izraela ne bodo priznali in z njim sklenili miru. Mahmud Abas na drugi strani vztraja, da bodo vsi Hamasovi ministri v vladi narodne enotnosti morali priznati Izrael, spoštovati dosedanje dogovore in ustaviti teroristične aktivnosti. Obstaja torej veliko razhajanj pri različnih vprašanjih, zato je težko biti optimističen glede možnosti, da bi dogovor prispeval k nadaljevanju pogajanj med Izraelom in Palestinci.

Kdo ima od njega več? Fatah ali Hamas?

Mislim, da je odgovor Hamas. V EU in ZDA se domneva, da je Hamas zaradi težke gospodarske situacije v Gazi šibak in da bo z dogovorom več dobila palestinska oblast. Toda ne smete pozabiti, da je Hamas danes zelo popularen tudi na Zahodnem bregu. Če bi imeli volitve na Zahodnem bregu, bi Hamas po vsej verjetnosti zmagal, saj se je ljudem zamerila korupcija palestinske oblasti, natanko tako kot se je zgodilo v Gazi leta 2006. Obe strani verjameta, da lahko druga drugi dominirata, zato bo to še naprej ostal vir konfrontacije med njima. Dejanska moč se skriva v tem, kdo nadzoruje orožje. Če bo palestinska oblast razširila nadzor nad Hamasovo vojaško krilo, bo imela večjo moč. V nasprotnem primeru bo moč ohranil Hamas. Volitve ne bodo rešile ničesar. V arabskem svetu te ne pomenijo kaj dosti. Ne moremo jih enačiti z demokratičnostjo institucij, delitvijo moči, svobodo tiska ... nič od tega ne obstaja.

Kako tesno je sodelovanje med Saudsko Arabijo in Izraelom pri odvračanju Irana?

Zelo. Za Saudsko Arabijo in zalivske države ta predstavlja največjo grožnjo. Iz različnih razlogov se sodelovanje odvija pod mizo. Mahmud Bin Salman, naslednik saudskega kralja, je mlad, želi reformirati državo, kar mislim, da je za regijo dober znak. Če ženskam dovolite voziti, kar je nekaj, o čemer pred letom dni ni razmišljal nihče, v tem vidim zelo resen korak v smeri reform. Obamova administracija je razočarala Saudsko Arabijo. Trumpu ravno tako ne zaupajo kaj dosti, zato verjamejo, da je sodelovanje z Izraelom bistveno boljša garancija za odvračanje Irana in povečanje njihove varnosti. Saudska Arabija je ustvarila dve krizi, eno s Katarjem, drugo z Libanonom, obe zaradi Irana. Potem imamo še vojno v Jemnu, med šiitskimi Hutiji, ki jih podpira Iran, in suniti, ki jih podpirajo Saudijci. Obstaja torej precejšnja verjetnost izbruha neke vrste konfrontacije z Iranom. Prepričani so, da si lahko s pomočjo Izraela pridobijo podporo ZDA. V zavezništvu z Izraelom vidijo zelo veliko prednosti.

V nasprotju z ZDA, Evropska unija ne deluje zelo zainteresirana za reševanje izraelsko-palestinskega spora. Kaj pa Izrael? Je še zainteresiran za mnenje Evrope?

EU ni naredila veliko za spodbujanje mirovnega procesa. Po eni strani za njegov propad krivi Izrael, proti njemu je sprejela ukrepe in sankcije, ki so samo še okrepili palestinsko zavračanje in odpor. Občutek v Izraelu je, da so lahko mediator izključno ZDA, ki še vedno uživajo zaupanje in so videne kot edina država, ki je Izraelu sposobna nekaj vsiliti. EU je po drugi strani najpomembnejši trgovinski partner Izraela. Toda EU je Bruselj in Bruselj je za Izrael problem. Problem je, ker znotraj EU prevladujeta Francija in Nemčija. Izrael zato v vmešavanju Unije ne vidi nič dobrega. Krepitev odnosov s posameznimi članicami se medtem nadaljuje. Premier Netanjahu se je julija v Budimpešti sestal z voditelji držav Višegrajske skupine, naslednje srečanje bo potekalo v Jeruzalemu. Cilj ustvarjanja tega zavezništva je prek Izraela povezati države V4 z ZDA. Po tej formuli bi Izrael višegrajkam pomagal v ZDA, one pa Izraelu v EU.

Prijavi sovražni govor