Tiskane izdaje
Izrael je suveren narod z enako pravico do izbire prestolnice kot vsi drugi suvereni narodi. Priznanje tega je nujen pogoj za dosego miru,« je Trump sporočil iz Bele hiše in dodal, da je čas za uradno priznanje Jeruzalema za glavno mesto Izraela. »Tudi drugi predsedniki so v kampanjah imeli podobno predvolilno zagotovilo, a ga niso uresničili. Jaz danes ga,« je pokazal, čemu je namenjena sporna odločitev. Bistvo obljube, v predvolilnem boju namenjene evangelijskim kristjanom in (premožnim) desničarskim židovskim politikom, je selitev ameriškega veleposlaništva v Jeruzalem. Slednje seveda z opombo, da bi proces selitve trajal več let.
Osamljeni Washington
Kongres je že leta 1995 sprejel zakon o selitvi veleposlaništva, a je v njem predsedniku pustil možnost, da to odloži, če presodi, da bi škodilo interesom države. Trumpovi predhodniki Bill Clinton, George Bush mlajši in Barack Obama so doslej redno uporabljali to možnost, tudi newyorški nepremičninar je ob vstopu v kampanjo začel z obljubami, da bo v izraelsko-palestinskem sporu nevtralen. Nato je s 26,5 milijona dolarji donacij konservativnega ameriškega milijarderja Sheldona Adelsona, ki s svojim denarjem oblikuje politiko tako v Izraelu kot ZDA, prišla tudi obljuba, da bo ameriško veleposlaništvo preselil v Jeruzalem. Toda tudi Trump je moral znova podpisati odlog, saj ZDA nimajo primernega objekta.
Trump je sporočil iz Bele hiše, da je čas za uradno priznanje Jeruzalema za glavno mesto Izraela. Foto :Reuters
Status Jeruzalema je že desetletja eden največjih kamnov spotike v mirovnih pogajanjih med Izraelci in Palestinci. Prvi ga jemljejo za svojo večno in nedeljivo prestolnico, ki so jo tako kot večino ozemlja današnjega Izraela iztrgali arabskim prebivalcem, od vojne 1967 zasedajo tudi njegov vzhodni del. Tega Palestinci zahtevajo za prestolnico svoje bodoče države, Palestine. Mednarodna skupnost je leta zavračala priznanje mesta, svetega židom, kristjanom in muslimanom, za prestolnico židovske države, prav tako ne priznava izraelske zasedbe Vzhodnega Jeruzalema. Vseh 86 tujih veleposlaništev je v Tel Avivu, tja sta ju leta 2006 iz Jeruzalema prenesla tudi Salvador in Kostarika, »da bi bila usklajena z mednarodnimi normami«.
Washington je bil v urah pred uradno napovedjo selitve tarča pritiska z vsega sveta, oglasil se je tudi papež Frančišek in pozval k spoštovanju sedanjega položaja Jeruzalema, saj bodo nove napetosti samo razvnele svetovne konflikte. Podobno skrb o poslabšanju razmer sta izrazili Rusija in Kitajska, palestinski predstavniki so govorili kar o vojni napovedi na Bližnjem vzhodu. Ameriški zunanji ministri niso navajeni, da jih zavezniki vpričo njih kritizirajo, Rex Tillerson je v Bruslju doživel hladen sprejem in glasne pripombe evropskih kolegov, da ZDA prilivajo olja na ogenj. Menda se je moral braniti tudi pred diplomati ameriškega veleposlaništva v Bruslju.
Po mnenju številnih ameriških analitikov bodo ZDA izgubile verodostojnost pri prizadevanjih za dosego mirovnega sporazuma, ki jih je Trump zaupal zetu in višjemu svetovalcu v Beli hiši Jaredu Kushnerju ter nekdanjemu pravniku v njegovem nepremičninskem podjetju Jasonu Greenblattu. Spletni časnik Axios navaja mnenje neimenovanega nekdanjega republikanskega uradnika za nacionalno varnost, da bi bila »v svetu, kjer se nič ne dogaja in je vse popolno, takšna odločitev v redu. Toda ta hip se borimo za vpliv [v regiji] in zalivske države prosimo za podporo. To bo razburilo vse na Bližnjem vzhodu razen Izraela.« Celo nekateri sionisti, kot je kolumnistka Wall Steet Journala Eliora Katz, so opozorili, da politični simbolizem odločitve ne odtehta žrtev morebitnega nasilja.
Donald Trump pred Zidom objokovanja v Jeruzalemu. Foto: AFP
Predsednikovi svetovalci so sicer zavili priznanje Jeruzalema za prestolnico v skrbno pretehtane besede, da to ne določa morebitnih prihodnjih meja med Izraelom in Palestino. Trump je prav tako med vrsticami dopustil možnost, da Vzhodni Jeruzalem postane prestolnica Palestine, po predhodnih zasukih je tokrat odločno dejal, da ZDA podpirajo politiko dveh ločenih držav. Toda iz palestinskih vrst je prišlo opozorilo, da je odločitev »poljub smrti« za rešitev dveh držav, predsednik palestinskih oblasti Mahmud Abas je že prejšnji mesec ob obletnici smrti Jaserja Arafata, voditelja Palestinske osvobodilne organizacije, napovedal, da bodo ob propadu pogajanj zahtevali enotno državo, v kateri bodo imeli Palestinci enake pravice kot Izraelci.
Ob širjenju izraelskih naselbin na zasedenih ozemljih, ki bi jih morali v skladu z resolucijo 242 Združenih narodov vrniti Palestincem, se ustanovitev palestinske države zdi vse manj uresničljiva možnost, čeprav jo uradno podpira skoraj celotna mednarodna skupnost. Ustanovitev enotne države zagovarjajo tudi nekateri Izraelci, kot je politolog Neve Gordon, profesor z univerze Ben-Gurion v Negevu. Po njegovem mnenju bi oba naroda morala vzpostaviti sistem deljene izvršne oblasti z možnostmi veta pri posameznih odločitvah, ki bi segale na področje varnosti in človekovih pravic. »Demokracija mora veljati za vse državljane ali vse prebivalce dežele, ne glede na družbeni položaj ali premoženje in zagotovo ne glede na veroizpoved,« je poudaril Gordon.
