Tiskane izdaje
Diskusije o novih oblikah gospodarskega sodelovanja so tako v ZDA kot v Evropi in pacifiških državah zašle v povsem ideološke vode. Nekoč so bili bolj praktični, Angležem je uspelo, da Portugalska nikoli ni bila sposobna izvoziti dovolj vina, da bi pokrila uvoz njihovega tekstila.
ZDA si želijo še bolj sprostiti trgovino in gospodarsko sodelovanje z dvema skupinama partnerskih držav. Predsednik Barack Obama je ob nastopu prvega mandata zagnal pogajanja o dveh sporazumih oziroma partnerstvih, in sicer s pacifiškimi državami (Trans Pacific Partnership oziroma sporazum; TPP) in evropskimi državami (Transatlantic Trade And Investment Partnership oziroma sporazum; TTIP).
Bistvo obeh sporazumov ni v znižanju carin, kajti te so zaradi šest desetletij zniževanja v sklopu WTO že izjemno nizke (pod 1,5 odstotka) in praktično nepomembne. Njihova srčika je v znižanju necarinskih ovir pri vstopu na tuji trg (predvsem harmonizacija tehničnih, varnostnih, fitosanitarnih in drugih standardov) ter v zaščiti intelektualne lastnine (zaščita avtorskih pravic, podaljšanje patentne zaščite) in mehanizmih zaščite vlagateljev (zloglasni sporazum ISDS).
Drugače rečeno, pri obeh ne gre za tradicionalne trgovinske sporazume (sporazume o prosti trgovini), ampak za dogovore o lažjem vstopu na tuje trge in o zaščiti pravic podjetij na tujih trgih.
Pičel učinek dokončne odprave carin
Učinki od liberalizacije preostalih oblik carinske zaščite so dejansko izjemno nizki. Liberalizacija vseh še preostalih carin v svetovnem merilu bi prinesla kumulativni učinek v znesku 278 milijard dolarjev, kar pomeni 0,7 odstotka svetovnega BDP v letu 2015. Gre za izjemno nizke potencialne učinke od trgovinskega dela sporazumov oziroma od odprave preostalih carin. Vprašanje, ki se odpira, je predvsem, kakšne so potencialne koristi od netrgovinskega dela tovrstnih partnerskih sporazumov.
Preden se prebijemo do kvantitativnih ocen, je pomembno pogledati, o kakšnih koristih tukaj sploh govorimo. Diskusija o novih oblikah sporazumov o gospodarskem sodelovanju je namreč tako v ZDA kot v Evropi in pacifiških državah zašla v povsem ideološke vode. Na eni strani imate absolutne zagovornike sporazumov TPP in TTIP, ki izhajajo predvsem iz desne politične provenience in ki si sporazumov večinoma sploh niso ogledali, ampak svoje brezrezervno navdušenje utemeljujejo na Smith-Ricardovih argumentih za prosto trgovino.
Ti so bili oblikovani konec 18. in v začetku 19. stoletja. V isti rog piha še ena skupina zagovornikov, ta je motivirana z lobističnimi interesi velikih korporacij. Na drugi strani imate strastne nasprotnike obeh sporazumov, ki večinoma izhajajo iz leve politične provenience, sindikalnih in nevladnih gibanj in ki iz doslej znanih določil sporazumov vlečejo predvsem tista, ki so potencialno problematična, in pri tem namerno spregledajo tista s pozitivnimi posledicami.
Kot akademski ekonomist brez političnega profila in kot soavtor študije o učinkih sporazuma TTIP na slovensko gospodarstvo se seveda absolutno distanciram od obeh polov ideološko motivirane debate in me zanimajo zgolj preverljiva dejstva in dobro argumentirana stališča. S tega vidika bom v nadaljevanju nekoliko osvetlil glavne argumente in tudi argumente ene in druge strani.
Kar 200 let stari argumenti
Na strani podpornikov TPP in TTIP je zanimivo, da se diskusija ni premaknila bistveno dlje od učbeniških Ricardovih argumentov za prosto trgovino izpred 200 let, ki so izjemno rudimentarni in drastično posplošeni ter veljajo zgolj za industrijske izdelke. Večine navdušencev tukaj podrobnosti sploh ne zanimajo, ampak so prepričani, da zmanjšanje trgovinskih ovir poveča poslovne priložnosti za obe strani oziroma da ima zmanjšanje ovir vedno in povsod zgolj absolutno pozitivne učinke, od katerih imajo vsi koristi.
Pri tem večina navdušencev ob argumentu primerjalnih prednosti pozablja na dve ključni podrobnosti. Prvič, Ricardov model velja zgolj za primer 2 x 2 x 2, torej za dve enako veliki državi, ki proizvajata dva homogena in identična produkta z enako tehnologijo. Vsaka država se bo specializirala v proizvodnji enega izmed obeh izdelkov, kjer ima najnižje stroške, in opustila proizvodnjo drugega. Trgovina med državama bo tako koristna za obe državi, saj vsaka proizvaja stroškovno najceneješi izdelek doma, dražjega pa kupuje v tujini, vendar po ceni domačega izdelka. Izid tega učbeniškega primera trgovanja je seveda super in idealen. Problem je le v tem, da velja le, če je trgovina med državama popolnoma uravnotežena. Kakor hitro imate več kot dve državi ali ko ena v paru v obeh panogah proizvaja tehnološko ali z vidika percepcije kupcev superiorne produkte, trgovina ne bo več uravnotežena, temveč bo ena država neto izvoznica, druga pa neto uvoznica. To se je denimo zgodilo po prostotrgovinskem sporazumu med Anglijo in Portugalsko iz 18. stoletja, ko je natanko s takšnim argumentom obojestranskih koristi otočanom uspelo, da Portugalska nikoli ni bila sposobna izvoziti dovolj vina, da bi pokrila uvoz angleškega tekstila. Posledici sta bili neuravnotežena trgovina in velik odliv portugalskega zlata v Anglijo, kar je opisoval že Adam Smith.
Učbeniški problem se dodatno zaostri, če se državi razlikujeta glede velikosti in če donosi v proizvodnji niso konstantni. Takrat postane izid te trgovinske igre tudi v teoriji negotov in zelo verjetno bo manjša država prisiljena v specializacijo v panogi s padajočimi donosi, velika država pa se bo specializirala v panogi z naraščajočimi. Ali drugače rečeno, majhna država bo s trgovino najverjetneje izgubljala, velika pa pridobivala. Seveda pa je tukaj marsikaj odvisno od začetnih pogojev. Tudi manjša država lahko v teh pogojih s prosto trgovino dobiva, če se je v neki panogi prej specializirala (če ima first-mover advantage).
In drugi problem, ki ga navdušenci nad učbeniškim primerom proste trgovine radi spregledajo, je, da imamo tudi v najbolj idealnem primeru še vedno problem, da trgovina povzroča prestrukturiranje gospodarstva. Podjetja v panogi, ki nima primerjalnih prednosti, bodo s trgovino postala nekonkurenčna, odpuščala bodo, na drugi strani pa se bodo podjetjem v panogi s primerjalnimi prednostmi povečala naročila in bodo zaposlovala. Prosta trgovina povzroča luzerje in zmagovalce.
Smith-Ricardov model ne obravnava distribucije učinkov med panogami, temveč predvideva takojšnjo in popolno mobilnost resursov med obema panogama. Ne more se pojaviti brezposelnost, ker se delo takoj preseli v drugo panogo. Toda če vzamete primer tekstilne in avtomobilske panoge, boste hitro ugotovili, da je (če zanemarimo stroje) šivilje iz tekstilne panoge zaradi stroškov prilagajanja in osebnih preferenc nemogoče preseliti v avtomobilsko industrijo ali na drugi konec države. Zato je nujno srednjeročno povečanje brezposelnosti. To pa pomeni, da mora tudi v najbolj čudovitih sporazumih o prosti trgovini v zgodbo poseči država in nevtralizirati negativne učinke, kot je denimo primer naše Mure, z ustreznimi redistributivnimi in socialnimi politikami.
Kavelj gensko spremenjenih organizmov
Toda, kot rečeno, sporazuma TPP in TTIP se zgolj v manjši meri nanašata na industrijske izdelke, pretežno pa na dostop multinacionalk na tuje trge s storitvami, na pravice intelektualne lastnine in na reševanje sporov med multinacionalkami in gostujočimi državami. Zato koristi obeh sporazumov nikakor ne moremo promovirati z uporabo Ricardovih argumentov za prosto trgovino, ampak je treba pogledati na vsa posamezna področja, o katerih se države pogajajo, in presoditi kakšne koristi ali izgube bi liberalizacija trgovine tukaj prinesla posameznim državam.
Tukaj pa se zaostrijo stališča nasprotnikov obeh sporazumov. Njihov prvi argument je, da so bila pogajalska izhodišča držav glede obeh sporazumov strogo tajna in da sploh ni bilo jasno, o čem se države med seboj pogovarjajo in zakaj to tako ljubosumno skrivajo pred očmi javnosti. No, po zaslugi Wikileaksa so v javnost prišli osnutki sporazuma TPP, ki so pognali vetra v jadra nasprotnikov. Problematični po njihovem mnenju so predvsem trije sklopi pogajanj. Prvi je harmonizacija predpisov glede gensko modificiranih organizmov (GMO) in glede hormonsko obdelane hrane (HSO). Medtem ko denimo Evropska komisija zatrjuje, da o harmonizaciji na tem področju oziroma sprostitvi uvoza GMO in HSO živilskih izdelkov iz ZDA v pogajanjih sploh ni besede, pa se nasprotniki bojijo natanko tega. Torej da se bo s poplavo izdelkov GMO in HSO iz ZDA nevarno zmanjšala kakovost hrane v Evropi.
Drugi sklop pogajanj se nanaša na zaščito pravic intelektualne lastnine. Nobena skrivnost ni, da tukaj ZDA želijo zaščititi interese svoje glasbene in filmske industrije ter globalno zaščititi avtorske pravice in interese ameriških korporacij. Bolj sporni del pogajanj se po mnenju nasprotnikov nanaša na interese ameriške farmacevtske industrije, ki naj bi jih ameriška vlada v pogajanjih poskušala zaščititi s podaljšanjem patentne zaščite nad dosedanje mednarodne standarde (10 let). Govor je celo o stalnem obnavljanju patentov (evergreening), s čimer bi ameriške farmacevtske družbe dobile trajno monopolno zaščito svojih izdelkov tudi v svetovnem merilu.
Tretji problematičen sklop pogajanj se nanaša na zaščito naložb multinacionalk v tujini. Multinacionalke se bojijo, da bi jim države, kamor so investirale, z nenadno spremembo zakonodaje ali regulative bodisi nacionalizirale njihovo naložbo ali pa drastično poslabšale pogoje poslovanja. Tovrstne možnosti naj bi omejili s sporazumom ISDS (Investor-State Dispute Settlement), ki naj bi spore med investitorjem in gostujočo državo reševal znotraj mednarodnih arbitraž, in ne nacionalne jurisdikcije, ker bi slednja utegnila biti pristranska. Tovrstna določila ISDS so sicer tradicionalni sestavni del bilateralnih investicijskih sporazumov med državami pa tudi del severnoameriškega prostotrgovinskega saporazuma (NAFTA). Nasprotniki se zaradi nekaj odmevnih primerov bojijo, da sodniki v mednarodnih arbitražah ne bodo nepristranski in bi utegnili presojati v korist multinacionalk. S tem bi domače države lahko izgubile pomembno možnost glede zaščite zdravja ljudi, okolja in človekovih pravic.
Kot lahko vidite, sta obe skupini korenito enostranski, od svojih mnenj in stališč ne odstopata.
Še pogled s slovenskimi očmi
Toda kakšni pa bodo skupni učinki teh sporazumov, če pogledamo z bolj nevtralnimi očmi? Uradna študija CEPR, ki jo je naročila Evropska komisija, kaže, da naj bi TTIP za države EU prinesel za 119 milijard evrov koristi na leto oziroma, da bi povečal razpoložljiv dohodek štiričlanske družine za 545 evrov na leto. Če to prevedete v stopnje rasti BDP, študija CEPR (ki predvideva 100-odstotno odpravo carinskih ovir in 25-odstotno odpravo necarinskih ovir) kaže, da naj bi se BDP celotne EU zaradi sporazuma TTIP dodatno povečal za 0,002 do 0,05 odstotka na leto. Podobno kažejo študije za posamezne države članice EU. Po domače rečeno, učinki sporazuma TTIP naj bi bili zelo skromni, na drugi decimalki, in jih je treba poiskati s povečevalnim steklom.
Študija, ki smo s podobnim simulacijskim modelom naredili s kolegoma (Črt Kostevc in Tjaša Redek) za Slovenijo, kaže na rahlo negativne učinke sporazuma TTIP na Slovenijo. Toda ti učinki, čeprav negativni, naj bi bili šele na tretji decimalki. Najbolj negativnih naj bi bili deležni avtomobilska in farmacevtska industrija ter kmetijstvo, najbolj pozitivnih pa storitvene panoge. Sporazum TTIP naj bi tudi nekoliko zmanjšal zaposlenost, in sicer bi utegnil (v odvisnosti od scenarija) odpraviti med 200 in 1500 delovnih mest.
Nasprotniki sporazuma TTIP pravijo, da se zaradi tako nizkih potencialno pozitivnih učinkov ne splača o njem pogajati in da potencialno negativni učinki določil tega sporazuma nekajkratno odtehtajo morebitne pozitivne učinke. Jaz se s temi stališči ne morem povsem strinjati. Menim, da sporazum prinaša nekaj pozitivnih posledic in da predvsem - s harmonizacijo tehničnih in drugih standardov - odpira velik trg za tista slovenska podjetja, ki želijo več poslovati z ZDA in ki se danes tam soočajo s precejšnjimi in dragimi administrativnimi ovirami.
Toda hkrati menim, da je treba stališča zagovornikov in nasprotnikov sporazuma soočiti v javni diskusiji in nato v demokratičnem procesu v »partnerskem sporazumu« ohraniti, kar je pozitivnega, in izločiti, kar je potencialno škodljivega oziroma vsaj problematičnega na daljši rok. Če so lahko vprašljivi gensko spremenjeni organizmi ali hormonsko obdelana hrana, jih je pač treba izvzeti iz sporazuma. Če je problematičen mehanizem reševanja sporov ali podaljšanje patentne zaščite, je oboje treba izločiti iz sporazuma in ostati pri zdaj uveljavljenih mednarodnih pravilih. Vendar zaradi nekaj spornih poglavij ne bi smeli ubiti vsega sporazuma in tako zmanjšati poslovnih priložnosti za slovenska podjetja.
***
Celoten članek je objavljen v avgustovski prilogi Plus 50, ki jo danes, tako kot vsak prvi ponedeljek v mesecu, najdete ob Delu. Naročite Plus 50 tudi kot samostojno edicijo: eno leto, 12 številk za samo 6 evrov. Informacije: 080 11 99 ali prek e-pošte na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
