Tunizijke so enakopravne, čeprav malce v ozadju

Policistke na aveniji Habiba Bourghibe z roko odmahujejo, da je fotografiranje prepovedano. Sredi najhujše popoldanske vročine so brezhibno zapete v modre uniforme, tesno prepasane in oborožene. Ženska v uniformi, z odkritim obrazom in še oborožena; kaj takšnega je v arabskem svetu mogoče videti samo v Tuniziji.

Ne le na osrednji tuniški aveniji, pač pa tudi po drugih mestih te afriške države, katere prebivalstvo je kar 98-odstotno muslimansko, je ženskam dovoljeno javno kazati obraz. Jerneja Berk, Slovenka, ki že deset let prebiva v Tuniziji, prav nič ne izstopa zaradi svoje zahodnjaške garderobe. Od tamkajšnjih temnopoltih žensk se Štajerka, poročena s Tunizijcem, razlikuje le po bolj beli polti, modrih očeh in dolgih laseh pšenične barve. Srečamo jo v Soussu, prestolnici tunizijskega Sahela in s približno pol milijona prebivalcev tretjem največjem tunizijskem mestu. Na souškem letališču pogosto pričaka slovenske in hrvaške goste, ki prihajajo letovat na severno obalo Tunizije, in jim kot turistična vodnica razkaže tudi mestne znamenitosti. Njihova pot se običajno začne na Trgu mučenikov, pred spomenikom, ki simbolizira nastajanje tunizijskega naroda. Tunizijci se namreč, tak je vtis, počutijo veliko bolj Tunizijce kot Arabce. V puščavi blizu mesta Touzer so pred kakšnim mesecem razgrnili ogromno državno zastavo, ki jo sicer počasi že zasipava saharski pesek, za katero upajo, da bo prišla v novo Guinnessovo knjigo rekordov in da bo morda vidna tudi z Lune.

Brez naglavnih rut

Za časa predsednika Bourghibe, ki je Tunizijce popeljal v neodvisnost iz francoskega protektorata, je bilo ženskam zakrivanje obraza z burkami, hidžabi in nikabi celo prepovedano. Toda po jasminovi revoluciji leta 2011, v kateri so strmoglavili samopašnega Bourghibovega naslednika predsednika Bena Alija, so ugotovili, da so takšne prepovedi pravzaprav nedemokratične. Ženska naj se oblači, kakor sama hoče, so vzkliknili novi predstavniki ljudstva.

Kozarčku se ne odpovejo

Temu pritrdi tudi 35-letnica, ki si sicer nikoli ne nadene naglavne rute, kot tudi ne večina njenih službenih kolegic pri Sunshine Travel. Če v mestu, kot je Tunis ali Sousse, srečate žensko, ki se zavija v naglavna ogrinjala, je to bržkone Alžirka ali Libijka, pravi sproščena vodnica med sprehodom po eni največjih tunizijskih medin. V labirintu ozkih uličic se počasi pretikamo skozi gnečo prodajalcev, ki so s svojimi obrtnimi izdelki in kičem zasedli vsak kotiček. Kljub deklarirani enakopravnosti so vsepovsod, tako je tudi v hotelih in restavracijah, sami moški, ženske je videti kvečjemu v ozadju prodajalne oziroma delavnice. Z dolgimi svetlimi lasmi je Jerneja Berk, mamica sedemmesečne deklice Ranie, videti kot turistka, in zato deležna številnih vabil k barantanju. Med sproščenim smehom jih zavrača v pristnem tunizijskem dialektu, ki se ga je naučila na delovnem mestu in ob možu Chadleyju, prav tako turističnem vodniku. Tukajšnji dialekt je, tudi zaradi vpliva francoske okupacije, precej drugačen od knjižne arabščine, zato te razume komaj kakšno besedo.

On je muslimanske veroizpovedi, vere pa, kot radi rečejo, ne prakticira. Zato je tudi popolnoma liberalen do tega, kako se mlada Slovenka oblači. Tudi ko gre mlada družinica na obisk k sorodnikom, Chadley ima šest sester, je ozračje sproščeno oziroma takšno, kot ga je navajena od doma, pripoveduje Štajerka, kar pomeni, da se ob kakšnem družinskem slavju prileže tudi kozarec ali dva vina ali piva. Tunizija ima v sebi toliko evropskega, da takšnih navad ne bodo mogli streti niti fundamentalisti, čeprav včasih grmijo iz kakšne stranske ulice proti alkoholizmu, je prepričana Berkova, ki je v Mariboru na pedagoški fakulteti študirala zgodovino in že kot študentka začela delati v Tuniziji. Njena prva delovna postaja je bil otok Džerba z izjemnimi peščenimi plažami, kjer stoji dandanes hotel pri hotelu. Zdaj ko dela v Soussu in okolici, živita z možem v bližnjem satelitskem naselju Jasmine Hammamet, zgrajenem okrog leta 2000 predvsem kot turistično naselje, ki ga dobro poznajo tudi Slovenci.

»Slovenski turisti imajo radi Tunizijo, in bodo zagotovo še prihajali; tudi cene so zanje zelo ugodne. Kljub vročemu podnebju večinoma prihajajo v konici turistične sezone, ko tudi temperatura morja ne pade pod 27 stopinj,« kot mimogrede omeni vodnica, ki se sama z družinico kopa na krajih, kjer ni turistične gneče. Najlepša peščena obala je v okolici Mahdije pa v Kelibiji, v krajih, kjer ni hotelskih resortov, in zato turisti ne izvohajo takšnih kotičkov. V Tuniziji je malo turistov, ki bi raziskovali deželo z avti oziroma avtodomi, zato avtokampov ni opaziti nikjer. Turizem tu je utemeljen na letalskih gostih in velikih hotelih z obilno, dobro in poceni prehrano »all inclusive«.

Do zob oboroženo varstvo

Letos bodo cene, zaradi neobetavnih turističnih napovedi, verjetno še nižje, še napove slovenska Tunizijka, preden se odpravi domov, k Chadleyu in mali Ranii. Turistično industrijo je namreč močno pretresel marčni strelski pohod trojice teroristov v tuniškem muzeju Bardo. Pod njihovimi streli je umrlo 22 turistov, in od takrat je, že sicer močno vojaško zavarovano in na številnih krajih zastraženo državo, zajela nekakšna preganjavica oblasti, ki jo je videti skoraj na vsakem koraku in najbrž ne bo ugodno vplivala na turistično sezono. Številni vladni uradi v središču glavnega mesta so, več kot štiri leta po revoluciji, še vedno zavarovani z bodečo žico in španskimi jezdeci, kar kaže zaskrbljenost oblasti za mlado, še šibko demokracijo. Ne varujejo je le čedne policistke s sončnimi očali, ampak številno do zob oboroženo vojaštvo. Kljub takšnim podobam ogroženosti je življenje na ulicah sproščeno, promet poteka zatikajoče z veliko trobljenja in le približno po pravilih, kavarne so polne gostov, ki posedajo ob kavi, čaju ali sokovih, v nos se občasno ujame vonj po šiši. Če si zaželite pivo ali katero drugo alkoholno pijačo, vas bodo povabili v poseben prostor v notranjosti lokala, kjer se za zastrtimi okni lahko v poltemi, ob cigareti, predajate alkoholnim hlapom.

Kljub precej evropskemu videzu glavnega mesta smo pač v muslimanski državi in v prvi stranski ulici za avenijo Habiba Bourghibe naletimo na dvonadstropno stavbo ministrstva za žensko. V nasprotju z nekaterimi drugimi ministrstvi to vsaj ni zastraženo. Razprave o ženskih vprašanjih so v družbi aktualne, kakor razberemo iz francosko pisanega dnevnika, prav tako kot debate o verskih in ustavnih zadevah. Ženske imajo formalno enakopraven položaj v družbi in tudi v resnici veliko več možnosti za delo kot v številnih drugih muslimanskih državah. Od leta 1980 so jim zagotovljene tudi enake pravice do izobrazbe in plače. Mogoče jih je srečevati v vseh poklicih, a so do enakopravnosti celo same nekoliko zadržane; tudi poleti so bolj oblečene in zapete kot moški, v bazenih in morju se pogosto kopajo kar v oblekah.

Še bolj se tradicionalne norme vedenja izražajo na jugu države. Če je v Tunisu sredi dneva v kavarnah opaziti tudi kakšno žensko omizje, proti večeru se te tako in tako napolnijo izključno z moškimi, pa v manjših mestih žensk v njih ne bo. Srečujejo se le v posebnih lokalih za ženske.