Turčija je krenila nad Islamsko državo, obračunava pa s Kurdi

O mirovnem dogovoru med turškimi Kurdi in oblastmi v Ankari je­ mogoče govoriti le še v pretekliku.

Objavljeno
05. avgust 2015 18.08
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Turško vojaško letalstvo nadaljuje napade na cilje oboroženega krila Kurdske delav­ske stranke (PKK) na severu Iraka,­ kjer narašča tudi število civilnih žrtev. Vse bolj napeto je tudi na jugovzhodu Turčije, kjer je o mirovnem dogovoru med turškimi Kurdi in oblastmi v Ankari­ mogoče govoriti le še v pretekliku.

Ko se je samomorilski napadalec turškega rodu pred 16 dnevi razstrelil v Suruçu, turškem mestu na sirski meji, ter ubil 33 kurdskih levičarskih aktivistov in ko so pripadniki Kurdske delavske stranke dan pozneje na jugovzhodu Turčije v (kot so sporočili) »maščevalnem napadu« ubili dva turška policista, je bilo jasno, da bo status quo, ki je zadnja leta vladal na turški meji in (ne)posredno omogočil razrast Islamske države, ­prekinjen.

Turčija je vstopila v vojno z Islamsko državo (IS) − njena letala so nekajkrat obstreljevala položaje skrajne sunitske milice na severu Sirije, a turški napadi so bili po poročilih s terena precej skopi in islamistom niso prizadejali resnejše škode. Turška vojska je v zadnjih dveh tednih pokazala veliko večjo bojno vnemo v napadih na (tradicionalna) oporišča Kurdske delavske stranke na severu Iraka, hkrati pa se po Turčiji vrstijo množične aretacije kurdskih in levičarskih aktivistov.

Napadi na cilje v severnem Iraku

Ker se je Turčija z veliko večjo vnemo kot IS lotila reševanja »kurdskega vprašanja«, pri tem pa je uradna Ankara po dolgih mesecih pogajanj z Washingtonom s svojega vojaškega letališča Incirlik blizu sirske meje dovolila vzletanje ameriških letal na bojne misije v Siriji in Iraku, strateško-varnostnih ciljev turške države preprosto ni mogoče spregledati.

Turški uradni vstop v že štiri leta in pol trajajočo sirsko državljansko vojno − v kateri je Ankara s (transparentno) podporo določenim uporniškim skupinam in skoraj povsem prepustno mejo, prek katere je ves čas sirskega konflikta potekal tako »kadrovski« kot logistični promet − se je zgodil, ko je Kurdom, kljub velikim, še pred letom dni na videz nepremostljivim ideološkim razlikam prvič v moderni zgodovini že skoraj uspelo povezati vsa svoja območja. Ta se razprostirajo po delih Sirije, Iraka, Irana in tudi Turčije, na njih pa živi skoraj 30 milijonov Kurdov, največjega naroda brez države.

Turška politika v odnosu do kurdskega vprašanja skoraj refleksno preklopi v »iracionalno prestavo«; tako je, kot kaže, tudi tokrat. Da bo Turčija »nekaj storila«,­ je bilo jasno že pred poldrugim mesecem, ko so oborožene sile sirskih Kurdov (YPG) osvojile strateško pomembno obmejno mesto Tal Abjad in iz njega pregnale pripadnike Islamske države ter tako povezale vse tri kurdske province na severu Sirije, kjer že dlje časa obstaja avtonomno območje, imenovano Rodžava. Prek Tal Abjada, v katerem živi tudi veliko Turkmencev, so potekale ključne oskrbovalne poti do Rake, prestolnice samooklicanega kalifata skrajne sunitske milice, ki so ji Kurdi v zadnjih mesecih prizadejali nekaj silovitih udarcev.

A Kurdi so za občutljiv turški okus preprosto premočni – Ankara se je ustrašila, da utegne vojaški pohod sirskih Kurdov opogumiti tudi pripadnike Kurdske delavske stranke, njihove levičarske brate v Turčiji, ki so bili eden ključnih razlogov za turško »toleriranje« skrajnih islamistov na svoji 900 kilometrov dolgi meji s Sirijo. Zato je PKK – in ne Islamska država, s katero vodilni turški politiki ves čas primerjajo levičarske kurdske gverilce – postala glavni cilj napadov turškega vojaškega letalstva. Pri tem ne gre pozabiti dejstva, da je kurdska stranka HDP na nedavnih parlamentarnih volitvah prejela kar 13 odstotkov glasov. Ravno ti glasovi so Recepu Tayyipu Erdoğanu, predsedniku države in vladajoče stranke AKP, preprečili, da bi sestavil samostojno vlado, kar je samo še povečalo »kurdsko nervozo« vodilnih turških politikov, ki si želijo na sirski strani meje ustvariti tako imenovano tamponsko območje, s katerim bi razkosali sveže povezana kurdska območja in se zavarovali pred morebitnimi vpadi Islamske države na svoje ozemlje.

Je mirovni sporazum mrtev?

Že po dveh tednih je jasno, da »nova« turška politika ne vodi proti miru. Nasprotno. Vodilni predstavniki Kurdske delavske stranke, ki so pred dvema letoma in pol s turškimi oblastmi podpisali­ zgodovinski mirovni sporazum, so po turških letalskih napadih in številnih žrtvah že sporočili, da je mir resno ogrožen. Podobne izjave prihajajo tudi iz Ankare, ki pri tem – kot največja izvoznica in trgovinska partnerica – močno pritiska tudi na avtonomne oblasti v severnem Iraku, zaradi česar je prvi človek iraških Kurdov Masud Barzani od PKK pred dnevi zahteval, naj se umakne nazaj v Turčijo, kar utegne kratkoročno (ponovno) poslabšati tudi odnose med kurdskimi skupinami, kar je absolutno v turškem interesu.

Turške napade na PKK so obsodili tudi pripadniki YPG, ki so v nedeljo sporočili, da »zadnje premike turške vojske razumejo kot provokativna in sovražna dejanja«.