Turčija ni varna država

Slovenska birokracija se sklicuje na razmere, ki so v Turčiji vladale pred propadlim pučem in množičnimi čistkami.
Objavljeno
07. marec 2018 12.55
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek

Ministrstvo za notranje zadeve­ je nedavno trem turškim družinam­ ­zavrnilo prošnje za azil. Argument za zavrnitev je, da po leto in pol trajajočem­ »poglobljenem proučevanju okoliščin njihovega bega iz Turčije« MNZ ne verjame, da so turški državljani zaradi povezave z gibanjem Fethullaha Gülena ogroženi. Argument slovenskih uradnikov bi bil težko bolj oddaljen od resnice.

Najprej nekaj številk. Med čistkami, ki jih je po propadlem poskusu državnega udara julija 2016 uvedel režim turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana, je bilo po podatkih spletne strani Turkey Purge do danes priprtih 133.257 ljudi. Trajno je ostalo v zaporu 64.998 ljudi. Odpuščenih ali »suspendiranih« je bilo 151.967 ljudi. Med njimi največ državnih uradnikov, policistov, vojakov, zdravnikov in tudi, denimo, 5822 akademikov ter 4463 sodnikov in tožilcev. Oblasti so v celostnem obračunu z opozicijo zaprle tudi 3000 izobraževalnih institucij. Pogrom so doživeli tudi mediji - v zadnjem letu in pol je bilo ukinjenih kar 189.

Ob tem je bilo aretiranih 319 novinarjev. Polovica jih še vedno sedi za zapahi - nikjer drugje na svetu ni zaprtih toliko novinarjev kot v Turčiji. Oblasti so več deset tisoč ljudem zasegle potne liste. Za zapahi so se znašli tudi številni aktivisti, kurdski opozicijski politiki in pripadniki domačih ter, predvsem, tujih nevladnih organizacij - vladajoča Stranka pravičnosti in razvoja (AKP) je uspešno razgradila civilno družbo, ta totalitarni proces pa je dobil prvi večji »pospešek« že med protesti v istanbulskem parku Gezi junija 2013.

Mučenje

Nils Melzer
, posebni poročevalec Združenih narodov za mučenje, je dejal, da je zelo zaskrbljen zaradi informacij o mučenju pripornikov, ki jih turške oblasti povezujejo z v Združenih državah živečim klerikom Fethullahom Gülenom in njegovim dejansko povsod prisotnim gibanjem ter s kurdskimi uporniki iz vrst Kurdske delavske stranke (PKK). Ti naj bi bili izpostavljeni »brutalnim zasliševalskim tehnikam«, ki vključujejo pretepanje in elektrošoke. V poročilu ZN je navedeno, da turške oblasti niso storile ničesar, da bi raziskale obtožbe o mučenju ali »poklicale k odgovornosti« koga od mučiteljev.

Število vlog za azil turških državljanov je po propadlem puču in začetku množičnih čistk močno naraslo. Največ prošenj za odobritev azila je bilo po podatkih Eurostata vloženih oktobra lani - 1285. Turški državljani so daleč največ prošenj za azil v zadnjih dveh letih vložili v Nemčiji (13.230). Med 8500 turškimi vlogami za azil, ki jih je med julijem 2016 in avgustom 2017 obravnavala Nemčija, jih je kar 5000 dobilo negativen odgovor, toda izgon zavrnjenih turških državljanov je bil ukazan le v šestih primerih. Kar 260 turških prosilcev za azil je imelo diplomatski potni list, 768 je bilo po podatkih turškega servisa Deutsche Welle uradnih predstavnikov turške države. 400 tovrstnim prošnjam je bilo - do zdaj - ugodeno.

Po juliju 2016 se je število turških vlog za azil v Nemčiji kar petkrat povečalo. Sledijo Francija (2800), Švedska, Švica, Belgija in, logično, Grčija. Ravno Grčija je - zaradi zgodovine in geografije - posebna zgodba. V grških mestih že vrsto let živijo pripadniki različnih turških opozicijskih gibanj, po propadlem poskusu vojaškega udara se je njihovo število opazno povečalo. V Grčijo so prišli številni turški visoki častniki, kar je vplivalo tudi na odnose med državama. Na egejske otoke in prek reke Evros v Grčijo vsak teden prispe več deset turških državljanov - med njimi je veliko sodnikov, učiteljev, državnih uradnikov, umetnikov ... Kljub agresivnim pozivom iz Ankare jih Grčija - vsaj uradno - za zdaj ne vrača v Turčijo. V zadnjem času je bilo kar nekaj primerov, ko so grški obmejni policisti na severu države nemudoma vrnili turške državljane na turško stran, kar so nam potrdili tudi v atenski pisarni UNHCR in grški podružnici Zdravnikov brez meja (MSF).


Med čistkami turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana je bilo priprtih 133.257 ljudi. Foto: Reuters

Generične zavrnitve s političnim ozadjem

Od poskusa državnega udara je v Sloveniji vložilo prošnjo za mednarodno zaščito 180 turških državljanov. 108 postopkov je bilo ustavljenih, ker so prosilci samovoljno zapustili azilni dom. 27 prošenj je bilo zavrženih, ker so v postopku ugotovili, da je za obravnavo odgovorna druga država članica Evropske unije. Enajst prošenj je bilo zavrnjenih. Kmalu je mogoče pričakovati nove zavrnitve, kar pomeni, da bo Slovenija zavrnjene turške državljane - če bodo njihove pritožbe neuspešne - vrnila v državo, ki, milo rečeno, množično krši človekove pravice. Tam jih skoraj gotovo čaka zapor. Poročila o ljudeh, ki so jih določene države na zahtevo Turčije vrnile, so srhljiva. Toda slovenskih uradnikov »nova turška realnost« ne zanima.

Slepo sledijo navodilom in, posledično, neposredno ogrožajo človeška življenja. Tu Slovenija ni osamljena. Turška država namreč tako rekoč po vsem svetu - tudi s pomočjo Interpola - preganja vse, ki bi lahko bili vsaj »ohlapno« povezani z gibanjem Feto, hkrati pa pritiska na vlade, naj njihove državljane izročijo Turčiji. Ankara je pri tem delovanju zelo uspešna. Da, tudi v Sloveniji, ki se je tako znašla v družbi Angole, Azerbajdžana, Bahrajna, Bolgarije, Gruzije, Indonezije, Kazahstana, Malezije, Maroka, Burme, Pakistana, Katarja, Saudske Arabije, Sudana in Turkmenistana, ki so turške državljane že izročile uradni Ankari. Po poročanju tiskovne agencije AP je Turčija Interpolu poslala seznam, na katerem je kar 40.000 ljudi, nemški tednik Der Spiegel pa je z javno televizijo ARD pred tedni objavil zgodbo o infiltraciji turških agentov v nemški azilni sistem in, posledično, odtekanju osebnih podatkov o turških prosilcih za azil v - Turčijo.

Uradniki na slovenskem notranjem ministrstvu so 34-letnemu turškemu državljanu, sicer nekdanjemu prostovoljcu Gülenovega gibanja, in njegovi ženi namreč argumentirali zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito z besedami, da jih z ženo »z neprepričljivimi izjavami in dokazi nista prepričala, da bosta imela zaradi pripadnosti Gülenovemu gibanju v prihodnosti težave«, hkrati pa »na podlagi znanih informacij niso mogli sklepati, da vsem pripadnikom Gülenovega gibanja grozi, da bodo utrpeli nepopravljivo škodo«.

Nadaljevanje hladnokrvne birokratske argumentacije zavrnitev turških prošenj za azil (treh družin) se glasi: »Turčija je bila z odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav, ki ga je februarja 2016 izdala Vlada Republike Slovenije, določena kot varna izvorna država. Tudi če je neka država določena za varno izvorno državo, se po 62. členu zakona o mednarodni zaščiti lahko za prosilca, ki je državljan te države, ne šteje za varno izvorno državo, če izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država.« Pomemben je datum, na katerega se sklicuje MNZ - februar 2016. Skoraj pol leta pred propadlim pučem. Skoraj pol leta pred začetkom množičnih čistk in celostno spremenjenih razmer v državi, ki še vedno gosti tri milijone in pol sirskih beguncev.

Erdoğanova napoved obračuna z opozicijo v tujini

Na srečanju vladajoče Stranke pravičnosti in razvoja (AKP) oktobra lani bi bil turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan v grožnjah ljudem, ki so zbežali pred režimskimi čistkami, težko bolj jasen: »Ne na vzhodu ne na zahodu enemu samemu članu gibanja Feto ni udobno in mu tudi ne bo. Če ne danes, bodo izdajalci jutri plačali za veleizdajo države in naroda,« je dejal Erdoğan. Te grožnje niso vplivale na odločitve slovenske politike in uradnikov.

Takšno delovanje MNZ je gotovo povezano tudi z dejstvom, da sta Slovenija in Turčija v odličnih odnosih. Državi sta pred leti sklenili strateško partnerstvo. Gospodarske vezi so čedalje močnejše. Obiski na visoki ravni so pogosti, čeprav se je »promet« med Ljubljano in Ankaro po propadlem poskusu državnega udara 15. julija 2016 precej umiril. A to velja za praktično celotno Evropsko unijo, ki je za drastično poslabšanje odnosov s Turčijo po propadlem puču v veliki meri odgovorna sama. Ob tem ne gre pozabiti tako imenovanega evropsko-turškega begunskega dogovora, s katerim je Bruselj na odprti tržnici človeških življenj Turčiji za 6 milijard evrov prodal usodo 100.000 beguncev in tako dokončno izgubil možnost »moraliziranja« v odnosih z geostrateško zelo - vse bolj - pomembno državo. Ceno tega popolnoma razčlovečenega (obojestranskega) oportunizma plačujejo najranljivejši ljudje.