Tiskane izdaje
Turško-sirska meja se spreminja v veliko bojišče. Zavezništva in razmerja so se temeljito premešala, nič več ni tako, kot je bilo pred meseci. Medtem ko Turčija vse intenzivneje vstopa v sirsko vojno, je sirski režim začel obračunavati s Kurdi, mednarodna skupnost pa molči. Kaos bi bil težko večji.
Turško topništvo je v zadnjih dveh dneh hkrati obstreljevalo cilje samooklicane Islamske države v obmejnem mestu Jarablus, zadnjem večjem sirskem mestu pod nadzorom skrajne sunitske milice ob turški meji, in cilje kurdske milice YPG, ki nadzira velik del ozemlja ob turški meji in je primarni cilj turškega delovanja v Siriji. »Našo mejo moramo povsem očistiti IS. Naša naravna pravica je, da se doma in v tujini borimo proti takšnim terorističnim organizacijam,« je po napadu v Gaziantepu izjavil turški zunanji minister Mevlüt Çavuşoğlu. V podtonu je bilo mogoče čutiti, da govori tudi o oboroženem krilu sirskih Kurdov, edinih, ki so se v zadnjih dveh letih učinkovito in konsistentno spopadali z IS.
Tako turški viri kot viri iz vrst različnih sirskih uporniških skupin zatrjujejo, da se bo v nekaj dneh s turškega ozemlja (najverjetneje iz mesteca Karkamış, ki leži tik ob Jarablusu) začela odločilna ofenziva proti IS, v kateri pa naj ne bi sodelovala turška kopenska vojska, pač pa več tisoč pripadnikov različnih uporniških skupin (Sirska svobodna vojska, Failak al Šam, Sultan Murad, Ahrar al Šam, Džaba al Šamija), ki so v zadnjih dneh že vstopili v Turčijo. Sunitske arabske milice, ki jih podpira Turčija, do zdaj v boju z Islamsko državo niso bile uspešne. Nasprotno. Zato je mogoče pričakovati srdit boj, v katerem pa seveda ne bodo sodelovali kurdski borci, ki se nahajajo na vzhodnem bregu reke Evfrat, ki teče mimo Jarablusa, in so tik pred tem, da končno povežejo vse tri kurdske province. A Turčija jim bo − s pomočjo skrajno nenačelne koalicije svojih zaveznikov − to zagotovo preprečila. Medtem so pripadniki IS sodeč po poročilih, ki prihajajo iz Jarablusa, svoje družine že umaknili v Rako, prestolnico samooklicanega kalifata.
Nova (stara) zavezništva
Turčija je svojo »povečano vlogo« v sirski vojni najavila nemudoma po sobotnem samomorilskem napadu v Gaziantepu, v katerem je bilo na kurdski svatbi ubitih 54 ljudi, večinoma otrok, toda turško ofenzivo, ki se bo v prihodnjih dneh le še stopnjevala, je treba razumeti v veliko širšem kontekstu.
Sočasno s turškimi napadi na IS in YPG namreč v Hasaki, eni izmed treh kurdskih provinc v Siriji, ki tvorijo avtonomno območje Rojava, sirske režimske sile s pomočjo svojih podizvajalcev iz Irana in Libanona bombardirajo pripadnike kurdske milice − in to prvič v petih letih in pol sirske vojne. Sirski režim in Kurdi so se ves ta čas − z drobnimi pretresi − držali taktičnega premirja, v zadnjem času pa so, predvsem v bitki za Alep, postali celo precej tesni zavezniki. Toda po obisku turškega predsednika Tayyipa Recepa Erdoğana v Moskvi pred dobrima dvema tednoma so se stvari spremenile.
Uradna Ankara se je očitno odločila spremeniti svojo politiko do Sirije in − vsaj začasno − privoliti v to, da opustošeno državo še naprej vodi vojni zločinec Bašar al Asad. A Turčija tega seveda ni naredila »zastonj«: po naših podatkih naj bi bila cena nove turške »naklonjenosti« Asadu ravno začetek režimskega obračunavanja s sirskimi Kurdi. Prvi val teh napadov je bil v Hasaki. Kurdom jih je do zdaj uspelo razbiti, a spopadi so v času zaključevanja naše redakcije še potekali.
Povedna tišina mednarodne skupnosti
Iz kurdske strani ves čas prihajajo pozivi po odzivu mednarodne skupnosti − predvsem Združenih držav in Rusije, ki sta tako rekoč do včeraj tesno stali ob strani kurdskih gverilcev in jim v boju proti Islamski državi pomagale tako z bombnimi napadi kot z navzočnostjo pripadnikov posebnih enot. A kot je bilo mogoče pričakovati, sta tako Washington kot Moskva sirske Kurde izkoristila za svoje kratkoročne cilje in jih, kot vse kaže, takoj ko je bilo mogoče, žrtvovale na geostrateški tržnici, na kateri so po spodletelem poskusu vojaškega državnega udara pred poldrugim mesecem številni analitiki Turčiji že odpisali. Izkazalo se je, da je ravno propadli puč dal Turčiji in predsedniku Erdoğanu možnosti izbiranja med novimi (starimi) zavezniki (Iran, Bašar al Asad, Moskva) in priložnost za uveljavitev temeljne prioritete v sirski vojni − razbitja kurdskega avtonomnega območja. Abdula Salam Ahmad, predstavnik sirskih kurdskih oblasti (PYD), je prepričan, da je napad na kurdske sile del večjega načrta. »To je rezultat konsenza med Rusijo, Iranom, Sirijo in Turčijo. Cilj je zmanjšati kurdske ozemeljske dosežke v Siriji. Turčija ni bila zadovoljna z nedavno kurdsko zmago v Manbidžu. Radi bi zaustavili Kurde.«
Turška analitičarka Amberin Zaman pravi, da bi bil režimski napad na Kurde v Hasaki lahko dramatičen preobrat v sirski vojni. »Poteza sirskih oblasti bi lahko močno 'preverila' zavezništvo med združenimi državami in Kurdi, sprožila val nasilja med Arabci in Kurdi ter izzvala turško vojaško intervencijo, ki bi lahko prej ali slej oskrunila kurdske ozemeljske pridobitve,« meni Zamanova in dodaja, da je zavezništvo med Kurdi in sirskim režimom do zdaj koristilo obema stranema, stvari pa se bodo zdaj gotovo spremenile.
