Tiskane izdaje
Turška družba je polarizirana kot že dolgo ne. Odgovornost za to nosi predvsem predsednik države Recep Tayyip Erdoğan, ki je v želji po utrjevanju svoje oblasti s podžiganjem nacionalističnih čustev oživil nekatere stare delitve in ustvaril nove. Možnosti, da bi parlamentarne volitve v Turčiji, že druge v pol leta, bistveno izboljšale politične in varnostne razmere v državi, so izrazito majhne.
Predčasne volitve, ki se bodo pričele ob osmi uri po lokalnem času, v marsičem predstavljajo preizkušnjo za turško demokracijo, pa tudi za vlogo države v širši regiji. Podrobno jih spremlja Evropa in svet, ki ju skrbi predvsem to, kako bosta politična nestabilnost in zaostrene varnostne razmere znotraj države vplivala na dogajanje v njeni neposredni soseščini, zlasti v Siriji, kjer divja krvava državljanska vojna in od koder ljudje množično bežijo proti severu.
Parlamentarne volitve, ki so jih v Turčiji izvedli junija letos, niso prinesle nove velike zmage stranke Pravičnost in razvoj (AKP), ki je po trinajstih letih na oblasti izgubila večino poslanskih mest. Nejasen razplet je bil še toliko bolj pomemben, ker je visok desetodstotni parlamentarni prag prvič v zgodovini uspelo prestopiti tudi prokurdski stranki. Uspeh levičarske Ljudske demokratične stranke (HDP), ki se je na političnem zemljevidu pojavila šele pred tremi leti, je predstavljal prelomnico v zgodovini turške politike in kurdske manjšine. Toda zmerni optimizem, ki je na vzhodu države, kjer živi največji del kurdskega prebivalstva, spremljal objavo izidov junijskih volitev, je bil kratkotrajen.
Nekaj več kot mesec dni po volitvah je v samomorilskem napadu islamističnih skrajnežev na jugu države umrlo 32 ljudi, pretežno mladih kurdskih aktivistov. Napad je predstavljal začetek konca več kot dve leti dolgega premirja med Turčijo in pripadniki skrajne kurdske delavske stranke (PKK). Umor dveh turških policistov, za katerega je odgovornost prevzela PKK, je bil povod, da so turška vojaška letala ponovno začela obstreljevati položaje kurdskih upornikov na severu Iraka. Vse od takrat so se varnostne razmere v državi drastično poslabšale. Tako rekoč ne mine dan, ko lokalni mediji ne bi poročali o novih spopadih med turško policijo in vojsko ter Kurdi, v katerih je do zdaj umrlo že na stotine ljudi. Ponekod na jugovzhodu države razmere spominjajo na vojno stanje. Povsod drugod ljudje živijo v strahu pred ponovitvijo samomorilskih napadov islamističnih skrajnežev. V največjem doslej je 10. oktobra v Ankari umrlo več kot sto ljudi.
Umazana igra
Razmere v Turčiji po pisanju nemškega Spiegla čedalje bolj spominjajo na devetdeseta leta prejšnjega stoletja, obdobje, ki ga je zaznamovalo etnično in sektaško nasilje in iz katerega se je država le stežka izvila. Erdoğan vztraja, da bi bil položaj bistveno boljši, če bi bila imela največja stranka v parlamentu dvotretjinsko večino in s tem vse razpoložljive vzvode, da poveča pristojnosti predsednika republike. Toda tisto, kar zaostruje razmere v državi in jo iz dneva v dan bolj destabilizira, je ravno predsednikova odločenost, da si s kontroverznimi spremembami ustave zagotovi še večji nadzor nad izvršno vejo oblasti. V zadnjih mesecih je pokazal, kako umazano igro je pripravljen igrati. Poskusi zatiranja ne le kurdske, ampak vsakršne opozicije se postali del turškega vsakdana. Na preizkušnji sta se znašla tudi svoboda govora in svoboda medijev.
Turški predsednik računa, da si bo AKP znova uspela izboriti glasove, ki jih je izgubila to poletje. Njegovi načrti se od junijskih volitev namreč niso bistveno spremenili. Toda javnomnenjske raziskave kažejo, da tudi v drugo ne bo osvojil večine, ki jo v parlamentu potrebuje za potrditev predlaganih sprememb. AKP se obeta nekaj več kot 40-odstotna podpora. Njeni najbližji zasledovalki, republikanski narodni stranki (CHP), raziskave napovedujejo dobro četrtino vseh glasov. Parlamentarni prag bosta po vsej verjetnosti ponovno prestopili tudi desničarska nacionalistična stranka MHP in prokurdska HDP.
V kolikor HDP ponovi ali izboljša svoj junijski rezultat, AKP skoraj zagotovo ne bo uspela sestaviti enostrankarske vlade. V tem primeru sledi vnovično iskanje koalicije. Razmišljanje o koalicijski vladi do sedaj ni bilo realno. A ta bi Turčiji (in turški demokraciji) nedvomno koristila. Predvsem bi bila boljša od alternativ, ki jih zagovarja Erdoğan.
