Tiskane izdaje
Donald Trump ima prav, ko trdi, da je ocenjevanje uspešnosti predsedovanja po prvih stotih dneh »smešno merilo«. Dobri trije meseci ne povedo veliko, nekateri predsedniki so začeli silovito, kot Jimmy Carter, pa se nato soočali s težavami.
Predsednikovo mesto v zgodovini je pogosto zapečateno po stodnevnem obeležju, včasih z izjemnimi dosežki, kot je bila pot na Kitajsko Richarda Nixona (ob koncu prvega mandata) ali zdravstvena reforma predsednika Baracka Obame (sprejeta na 428 dan predsedovanja), drugič z izjemnimi dogodki (11. september 2001 je bil 235. dan predsedovanja Georgea Busha mlajšega).
Merilo stotih dni je gotovo določil Franklin Delano Roosevelt, ko je ob spopadanju s posledicami velike gospodarske krize podpisal 15 pomembnih zakonov, odpravil zlati standard dolarja, rešil bančni sistem in sprožil obsežne programe zaposlovanja. Po besedah zgodovinarja Juliana Zelizerja z Univerze Princeton je stodnevnica priročen in preprost način novinarjev za merjenje delovanja vlade, politiki pa takrat ocenjujejo moč prvega med njimi, čeprav ni popolnoma jasno, kaj meriti. »V sedanji kulturi takojšnje zadovoljitve od predsednika pričakujemo, da bo takoj izpolnil obljube in imamo le malo potrpljenja za čakanje,« ugotavlja Zelizer.
Neizpolnjena pogodba
Preveliko pričakovanje uspeha v prvih sto dneh spodbuja hitra, včasih prenagljena dejanja, čeprav dobra zakonodaja zahteva »obdobje politične inkubacije«, kot je politolog Nelson Polsby imenoval čas strokovne presoje in kovanja podpore za ukrepe. Toda Donald Trump si je v svoji maniri bahave nezmernosti sam nadel uzde stotih dni. Konec oktobra lani je napovedal akcijski načrt, kako narediti Ameriko spet veliko. »To je pogodba med Donaldom Trumpom in ameriškim volivcem,« je bil neomajen. Nato pa je vse do volitev neutrudno ponavljal: »Pomislite, kaj vse lahko dosežemo v prvih sto dneh nove vlade.«
Danes je njegov akcijski načrt seznam neuresničenih obljub. Ne more pokazati niti enega pomembnega zakona, celo leta napovedana razgradnja zdravstvene reforme Obamacare se je sfižila med razprtijami znotraj republikanske stranke. Sodišča so ustavila njegove nacionalistične napade na priseljence, v zunanji politiki je lomastil, kot da so voditelji drugih držav njegovi uslužbenci, a se ne more pohvaliti z niti enim diplomatskim ali vojaškim dosežkom.
Svoja stališča nenehno spreminja, nazadnje je prelomil obljubo o izstopu iz trgovinskega sporazuma Nafta, sklenjenega z Mehiko in ZDA. Nad glavo mu ves čas visijo obtožbe, da se je njegova kampanja pečala z Rusijo. Morda je največji »uspeh« prvih stotih dni izjemen upor liberalne Amerike. Od pohoda milijona žensk dan po prisegi do nedavnih spopadov republikanskih kongresnikov z besnimi volivci, je opozicijsko gibanje ostalo zelo razvejeno in močno.
Vplivni šepetalci
Takšen odpor je povzročil precejšen premik v Beli hiši, saj narcisoidni predsednik, ki se še zdaj obsedeno ukvarja z gledanostjo svojega nekdanjega resničnostnega šova, ne prenaša dobro rekordno nizke podpore. Pred stodnevnico so Američani njegovemu delu pripisali do zdaj najslabšo oceno v moderni zgodovini. Če se je na začetku zdelo, da bo novi predsednik brezobzirno uvedel najstrašljivejše nacionalistične, ksenofobične in izolacionistične zamisli, se zdaj vse bolj nagiba k sredinskemu toku, tako pri politikah kot pri izbiri sodelavcev. Kar potrjuje domnevo oziroma bojazen iz volilne kampanje, da ob politični neizkušenosti in nerazgledanosti odseva predvsem zamisli ljudi okoli sebe. Če je bilo prvo obdobje čas razvpitega nacionalističnega stratega Steva Bannona, so zdaj njegovim ušesom bliže zet Jared Kushner in »krog globalistov« v vladi, na čelu z vodjo nacionalnega ekonomskega sveta Garyjem Cohnnom.
Kako težko je vodenje daleč najmočnejše države na svetu, če si predsednik brez političnih ali vojaških izkušenj, se kaže pri sodelovanju s kongresom. »To je popolna polomija, saj mu skozenj ni uspelo spraviti ničesar. Izdaja vse vrste predsedniških ukazov, ki so neuspešni. Za prvih sto dni bi mu dal negativno oceno,« ugotavlja slavni predsedniški zgodovinar Robert Dallek.
Generalski triumvirat
Na vojaškem področju sta dež tomahavkov v Siriji in mati vseh bomb v Afganistanu morda dala vtis odločnega (kritiki bi rekli zaletavega) vrhovnega voditelja. Hitro se je pokazalo, da gre samo za odzive brez pravega namena, za razkazovanje mišic, ki ni povzročilo resnih sprememb na bojiščih, a je svet prisililo, da je začel resno premišljevati o Trumpovih namerah.
»Izgubljena« letalonosilka Carl Vinson je hitro razkrila, da Bela hiša ne ve, kaj v resnici počne Pentagon. Zdi se, da je varnostno politiko države v svoje roke vzel generalski triumvirat. Minister za obrambo James Mattis, minister za domovinsko varnost John Kelly in še posebno svetovalec za nacionalno varnost H. R. McMaster so filter, prek katerega se precedijo vse odločitve vrhovnega poveljnika. V zadnjem času je veliko znamenj, da ZDA pospešujejo svojo vojaško delovanje. Z za zdaj skoraj nevidnim zunanjim ministrom Rexom Tillersonom pa bledi vloga diplomacije.
Toda generali, še posebno Mattis in McMaster hkrati veljajo za pragmatične in zmerne. Trump je hotel znova uvesti mučenje, se maščevati družinam teroristov, te pa zasuti z valom bombardiranj vsega na tleh. Generali so mu takšne zamisli izbili iz glave in ga prepričali, da vojaška zveza Nato ni za odpis. McMaster je iz sveta za nacionalno varnost spodil Bannona in ne dovoli izraza »radikalni islamski teroristi«, Mattis nasprotuje zniževanju stroškov za diplomacijo (»ker potem potrebujem več nabojev«). Stališče Bele hiše do Severne Koreje pa je prevedel v diplomatski jezik, da bodo skupaj s partnerji v regiji Pjongjang ukrotili s sankcijami.
Trumpovo šolanje
Vsakega predsednika čaka učno obdobje, ko se navaja na vodenje države, le da je za Trumpa precej težje kot za druge. Težave je lepo ponazorilo opotekanje z reformo zdravstvene reforme, ko je prostodušno izjavil, da »nihče ni vedel, da je lahko tako zapletena«. Kar je sprožilo porogljiv odgovor senatorja Bernia Sandersa, da so tisti, ki se že leta ukvarjajo z njo, »imeli predstavo o težavnosti«.
»Kaj bomo dobili? Obnovo Trumpove revolucije z vsem njenim pogosto zlobnim značajem? Preoblikovano in na koncu veliko bolj uspešno politiko, à la Reagan? Ali pa velik politični zasuk, kot pri Billu Clintonu?« pa se sprašuje zgodovinar Morton Keller z Univerze Randeis v Massachusettsu.
