Ugibanja in strahovi o številki 45

Washington – Danes vstopamo v ero Donalda Trumpa. Vodenje še vedno največjega gospodarstva na svetu in daleč najmočnejše vojaške sile prevzema človek, ki podpornike spravlja v zadrego, med nasprotniki pa vzbuja strah in odpor. Ob neizkušenosti in precejšnji nerazgledanosti največ negotovosti povzročata njegova nepredvidljivost in izjemna občutljivost.

Pred štirimi leti, ko je republikanec Mitt Romney izgubil volilni boj z Barackom Obamo, je Trump nemudoma naročil odvetnikom, naj registrirajo geslo »Naredimo Ameriko spet veliko«. Medtem ko se je vrh republikanske stranke ubadal s krizo identitete in so njeni analitiki ugotovili, da morajo odpreti vrata bolj sprejemljivim politikam ter v vse bolj raznoliki državi privabiti pripadnike manjšin, je milijarder sredi svetovljanske prestolnice sveta snoval nacionalistično kampanjo o zapiranju mej in strašenju pred tujci.

Tako kot nič pri Trumpu tudi geslo ni izvirno, uporabljal ga je že Ronald Reagan, a milijarder ne slovi po obširnem poznavanju ne politike ne zgodovine. Zato pa je mojster marketinga. Ko so drugi plačevali ankete, politične svetovalce in televizijske oglase, je dal narediti na tisoče rdečih tovornjakarskih čepic, ki jih je New York Times razglasil za ironični modni dodatek poletja. S svojo kaotično kampanjo in nebrzdanim jezikom je volitve spremenil v resničnostni šov. Nenehno kršenje pravil je razpihalo prvinska čustva v politično vse bolj otopelem volilnem telesu, ki ni znalo zares izraziti svojega nezadovoljstva.

Trump jim je ponudil ventil, z osnovnošolskim besednjakom je jasno ubesedil preprosta gesla. Ta se hitro izrabljajo, raziskave javnega mnenja kažejo, da bo predsedovanje začel kot daleč najbolj nepriljubljen voditelj države v zadnjih štirih desetletjih. Pozitivno mnenje o njem imajo le štiri desetine vprašanih, medtem ko je Obama pri krepkih 60 odstotkih. Trump je edini med zadnjimi sedmimi predsedniki, ki je med volitvami in prisego izgubljal zaupanje volivcev.

Rubikova kocka

Občutke velikega dela Američanov izraža odhajajoči podpredsednik Joe Biden, ki nikoli ni skrival prezira do novega predsednika. Med kampanjo, ko so na plan prišli posnetki Trumpovega bahanja o grabljenju žensk, je dejal, da bi ga »odpeljal za telovadnico«, če bi bila v srednji šoli. A hkrati pravi, da kritike ne želi znižati na osebno raven: »To ne pelje nikamor.« Eno je, tako Biden, če kritiziraš politiko nasprotnika in njegove sporne predloge označiš za resno napako, ki lahko ima hude posledice, nekaj povsem drugega pa, če se spustiš na osebno raven in, denimo, rečeš »tip je j...ni idiot in egomanijak in …«. Tako vedno neposredni Biden posredno še vedno da vedeti, kaj si misli o newyorškem milijarderju.

Kljub temu z Obamo ostajata del sicer vse manjšega kroga ljudi, ki verjamejo, da bosta teža Ovalne pisarne in odgovornost dela v njej spremenili vedenje 45. predsednika. Pri čemer Biden upa, da je Trumpov občutek za samopoveličevanje tako močan, da bo naredil vse za uspešno predsedovanje. A hkrati ugotavlja, da je izjemno težko ugotoviti, kakšni so njegovi resnični nameni. Njihovo razbiranje je primerjal s sestavljanjem Rubikove kocke: »Nimamo niti najmanjšega pojma, kaj bo naredil.« Predsednik Obama je v svojem zadnjem nagovoru državi v Chicagu dvajsetkrat ponovil besedo demokracija, kot da bi želel zagotoviti, da osnovno vezivo države ne bo popustilo.

Skrivnosti srca

Trumpovi razlagalci, ki javnosti interpretirajo, kaj je novi predsednik ZDA »v resnici« poskušal povedati s svojimi sporočili (ponavadi po družbenem omrežju twitter), nas prepričujejo, naj »ne poslušamo njegovih besed, ampak pogledamo v njegovo srce«. Kar je izjemno težavna naloga, razbiranje Trumpove ideologije je namreč »kot pribijanje želeja na steno«, pravi politični analitik Harry Enten. Sloviti lingvist Noam Chomsky je to strnil v ugotovitev, da nima jasnih političnih stališč, v izjavah skače levo in desno ter je v resnici zabavljač občinstva. »Trumpovega obdobja ne bi primerjal z weimarsko Nemčijo [ko je Adolf Hitler prevzel oblast], Hitler je bil iskren, predan ideolog, Trump nima druge ideologije kot 'jaz',« je pogledal v srce novega voditelja svobodnega sveta.

Republikanska stranka, ki se je v nekem trenutku poskušala celo znebiti spornega kandidata, zdaj išče načine za sožitje. Prihodnjo vlado bodo sestavljali bolj ali manj trdo konservativni ministri, a so se na senatnih zaslišanjih vsi po vrsti odmikali od najbolj izpostavljenih stališč svojega šefa, dejanske hrbtenice njegove kampanje. Ne zidu, ne sumničavosti do muslimanov, ne trgovinskemu protekcionizmu, ne otoplitvam s Putinovo Rusijo ... porajajo vprašanja, kdo bo vodil novo vlado in kakšna bodo njena stališča. Morda bo predsednik ostal pri tolčenju po prsih in kovanju javne podobe, umazane podrobnosti vladanja pa bo prepuščal pribočnikom.

Krog šepetalcev

Komentatorji so mu večkrat pripisali, da je ne samo nestanoviten, ampak je njegovo mnenje posebej pri vprašanjih, o katerih ne ve veliko, odsev zadnjega sogovornika. Kar daje velik pomen ljudem, ki mu bodo najbližji pri šepetanju na uho. Desnica stavi na vodjo kabineta Reinca Priebusa, saj je nekdanji vodja nacionalnega odbora republikancev s hudim naporom, a uspešno, premoščal globoke razpoke med vrhom stranke in nepredvidljivim kandidatom, hkrati pa v ključnih trenutkih z organizacijsko mrežo pomagal kaotični kampanji milijarderja.

V najožji krog sodi Steve Bannon, razvpiti gostitelj skrajnih pogledov na še bolj razvpitem spletnem portalu Breitbart, ki je v Trumpu našel svojega glasnika. In ki je bolj kot vsi drugi vodje kampanj razumel, da volivci iščejo dramatičen zasuk. Izjemno vplivni Trumpov zet Jared Kushner, edini družinski član z uradno vlogo v kabinetu, naj bi bil po nekaterih ocenah osrednja povezava med vlado in predsednikom. A je hkrati tudi opomin na hudo sporno navzkrižje interesov v novi Beli hiši.

Vse to ne daje odgovora, kakšen predsednik bo Donald Trump. Harry Enten meni, da bi lahko bil celo eden bolj zmernih v zadnjih generacijah, ob prevladi Bannona pa eden najbolj skrajnih. Ali pa morda celo oboje hkrati, ideološki golaž zmernih in skrajnih stališč. Morda se velja opreti na besede Baracka Obame, ki je na svoji zadnji predsedniški novinarski konferenci prestrašeni del države (in sveta) tolažil: »Mislim, da bo vse v redu.«