Uglaševanje azijskih glasov z melodijo realnosti 21. stoletja

Šanghajska organizacija za sodelovanje ima priložnost, da utrdi varnostno arhitekture v Aziji in z ozemlja potisne Nato.

Objavljeno
12. september 2014 17.51
Russian President Vladimir Putin, left, attends a session at the SCO summit in Dushanbe, Tajikistan, Friday, Sept. 12, 2014. Tajikistan hosts the two-day summit of Shanghai Cooperation Organization, which brings together Russia, China and four former
Zorana Baković, zunanja politika
Zorana Baković, zunanja politika

Ko sta se v četrtek v tadžikistanskem glavnem mestu pred začetkom vrhunskega srečanja Šanghajske organizacije za sodelovanje (SCO) sestala kitajski in ruski predsednik, se je v njunem soglasju in nesoglasju pokazala vsa moč in kompleksnost tega varnostnega bloka.

Xi Jinping in Vladimir Putin sta očitno prepričana, da se je ameriško globalno vodstvo, s tem ko je odobrilo napad na Islamsko državo v Siriji, znašlo pred ključnim preizkusom, in da je prav zdaj napočil trenutek, v katerem se lahko pokaže pravi razlog za obstoj SCO. Ta organizacija je namreč prerasla v azijsko tekmico Nata, njena kitajsko-ruska os pa namerava za vsako ceno z azijskih tal pregnati ameriško prevlado.

In tukaj se konča idilični del zgodbe o SCO. Xi in Putin se nista strinjala glede razmer v Ukrajini. In čeprav se je ruski predsednik zahvalil za kitajsko podporo oziroma zavračanje vseh mednarodnih sankcij proti Moskvi, je bilo jasno, da v Pekingu ne podpirajo njegovega nevarnega poigravanja z iskrami, ki lahko zanetijo vojno. Kitajska strategija nadaljnjega razvoja računa na mirno evro-azijsko transverzalo, pogoj za to pa je konec, ne pa obnavljanje hladne vojne.

Vrhunskega srečanja so se poleg voditeljev držav članic SCO (Kitajske, Rusije, Kazahstana, Tadžikistana, Kirgizije in Uzbekistana) kot opazovalci udeležili tudi predstavniki Indije, Pakistana, Irana, Afganistana in Mongolije. Tokrat bodo glavne teme krepitev varnostne arhitekture v pogojih širjenja vpliva in delovanja Islamske države v Južni Aziji ter institucionalizacija širjenja organizacije. Kot je dejal ruski zunanji minister Sergej Lavrov, gre za »uglaševanje z realnostjo 21. stoletja«.

V trenutku, ko je vodja Al Kaide Ajman al Zavahiri (po vsej verjetnosti iz Pakistana) pozval indijske muslimane, naj »dvignejo zastavo džihada«, je bilo to za vodilne sile znotraj SCO znamenje, da se mora ta organizacija čim prej razširiti. V prvem krogu širitve se ji mora vsekakor pridružiti Indija. Po logiki simetrije in naravi problematike bi moral hkrati z njo v SCO vstopiti še Pakistan. Ker je v širšem kontekstu »šanghajske« definicije varnosti bistvena povezava med ideologijo, energijo in geografijo, pa je kandidat za članstvo tudi Iran, in to kot bistveni dejavnik odpora proti Islamski državi Sirije in Iraka (ISIS), kot nepogrešljivi vir nafte in plina ter strateški kamenček evro-azijskega mozaika.

Xi in Putin sta se v četrtek v Dušanbeju sestala tudi z mongolskim predsednikom Cahiagiinom Elbegdordžem v želji, da bi tristransko srečanje postala redna oblika posvetovanja med državami, ki se vsestransko dopolnjujejo, ko gre za naravne vire, hkrati pa imajo za seboj zelo zapleteno zgodovino, v kateri so Mongolijo od nekdaj poskušali privabiti na eno ali drugo stran.

Zdaj je Mongolija za SCO postala poseben test. Ta država je namreč pristopila k programu posamičnega partnerstva in sodelovanja z Natom. Tako je zdaj vprašanje, ali ji bodo azijske sile dopustile sedeti na dveh stolih, ali pa ji bodo v okvirih SCO ponudile boljši program, bolj realno partnerstvo in koristnejše sodelovanje.