Tiskane izdaje
Ko so se nad južnokorejskimi vojašnicami na demilitariziranem območju pojavili baloni z neidentificirano vsebino, je poveljstvo nemudoma poklicalo strokovnjake za biokemično orožje. Domnevali so, da je v pošiljki, ki jo je veter prinesel s severne strani 38. vzporednika, nekaj nevarnega.
Pripadniki posebnih enot s plinskimi maskami na obrazih so odpirali balone in se takoj lotili analize. »V nekaterih od zavojev smo našli ogorke, papir in dnevne odpadke,« so zapisali v poročilu. »Našli smo tudi nekaj letakov, in to v umazaniji, ki jo je težko opisati z besedami.« V balonih so bile namreč večje količine uporabljenega toaletnega papirja.
Na letakih so bila napisana sporočila, nekatera so se nanašala na južnokorejsko predsednico. »Strmoglavite tolpo Park Geun Hje, ki z oddajanjem psiholoških gesel povečuje napetost med Severom in Jugom!« In ker so Park na nekaterih letakih poimenovali »politična smet«, je bil rabljeni toaletni papir po vsej verjetnosti poosebljenje tega, kar je hotelo povedati vodstvo v Pjongjangu.
Južni Korejci so bili užaljeni, a so tovrstno vedenje opredelili za »nezrelo«. Očitno so pripravljeni pozabiti na smrad, ki je dodatno obremenil odnose med dvema stranema. Gre namreč za propagandno vojno, ki jo je Južna Koreja obnovila po severnokorejskem testiranju vodikove bombe 6. januarja letos, in vse dokler se prek bodeče žice, ki jih ločuje, pošiljajo pesmi in baloni, ne pa granate, imajo to stanje za kolikor toliko navadno.
Takoj po eksploziji, ki je pretresla polotok, je Južna Koreja znova prižgala velikanske zvočnike, ki stojijo ob mejni črti in so obrnjeni proti severu. Predvajali so program, ki ga Severni Korejci nimajo priložnosti poslušati na edinem kanalu svojega radia: kritiziranje diktature, ki posega v zasebna življenja in »celo nadzoruje instinkte svojih državljanov«, nato pa še pop glasba, ali K-pop, kot se imenuje korejska različica tega žanra, ki je na severu polotoka strogo prepovedana.
Foto: Reuters
Zvočniki so tako močni, da jih je podnevi slišati kar deset kilometrov daleč, ponoči pa še dvakrat dlje, tako da je vse, kar se oddaja po njih, jasno slišati v vojašnicah vzdolž meje pa tudi v obmejnih mestih.
V Pjongjangu so zato oddaje, ki prihajajo z juga, razglasili za svojevrstno vojno delovanje, hkrati pa si jih tolmačijo kot »ljubosumje« Seula zaradi uspešnega testiranja vodikove bombe.
Severna Koreja je na južnokorejske oddaje 12. januarja odgovorila z baloni. Napolnila jih je z letaki in vanje namestila tempirano razstrelivo, tako da bi baloni počili v zraku, letaki pa bi se razleteli po čim širšem območju. So pa tisti s toaletnim papirjem iz kdove kakšnega razloga na zemlji pristali celi, verjetno zato, da bi si imeli južnokorejski agenti priložnost natančno ogledati, kaj vse vsebuje paket.
Spretno prikrivanje
Rabljeni toaletni papir je pozornost celotnega območja zgolj za hip preusmeril s severnokorejskega raketnega izstrelišča, s katerega naj bi te dni poletela raketa. Japonska je v svoji vojski že uvedla stanje pripravljenosti, potem ko je opazila pomenljive premike okoli oporišča v Tongčang Riju v provinci Severni Pjongan. Ni povsem jasno, kakšna raketa je to, in povsem mogoče je, da je satelit in posodobljena različica nosilne rakete unha-3, kakršno so pred štirimi leti izstrelili s severnokorejske zahodne obale.
Modele večje in močnejše rakete unha-9 so že nekajkrat prikazali v javnosti, in čeprav v Pjongjangu trdijo, da imajo pravico razvijati vesoljski program za civilno uporabo, je problem ta, da je mogoče prav to tehnologijo izkoristiti tudi za proizvodnjo medcelinskega balističnega izstrelka, na katerega bi bilo mogoče namestiti jedrsko konico, tak izstrelek pa bi bil zelo nevaren za velik del sveta.
Foto: KCNA via KNS/Reuters
Nihče ne more z gotovostjo potrditi, da je Severna Koreja v resnici pripravljena na testiranje velike rakete. Čeprav ji razvoj visoke tehnologije ne gre najbolje od rok, se je ta država kljub vsemu veliko naučila o tujih satelitih, tako da je zdaj bistveno bolj sposobna prikrivati vse svoje dejavnosti. Izračunali so namreč, da sateliti, ki snemajo vse, kar se dogaja na terenu in predvsem okoli vojaških oporišč, čez severnokorejsko ozemlje letijo ob istem dnevnem času, v teh urah pa na tej strani polotoka ustavijo vse dejavnosti, tovornjake pokrijejo z maskirnimi ponjavami, vse, kar bi lahko izdalo načrtovane poskuse, pa umaknejo v skladišča. Zato je postalo v zadnjem času veliko težje spremljati vse tisto, kar Severna Koreja počne okoli raketnih izstrelišč.
Pa vendar analitiki pričakujejo, da bi utegnilo vodstvo v Pjongjangu z raketo proslaviti praznik gvangmjeongdžeol – dan bleščeče zvezde oziroma rojstni dan pokojnega voditelja Kim Džong Ila, ki bo 16. februarja. Če so dva dni pred 33. rojstnim dnevom vodje Kim Džong Una testirali vodikovo bombo, je povsem mogoče, da bodo enako zaznamovali tudi dan, posvečen njegovemu očetu. Po vsem tem pa bo znova sledila propagandna vojna čez bodečo žico. In tako v nedogled. Na Korejskem polotoku nič ne kaže na to, da bi krizne razmere lahko premostili.
