Tiskane izdaje
Na krvavem transparentu z empatičnim napisom »je suis ...« so se v letu 2015 ves čas izmenjevala imena. Evropejci so bili na začetku januarja Charlie Hebdo, potem ko so teroristi streljali na člane uredništva tako imenovanega satiričnega časopisa. Japonci so bili samo dva tedna pozneje Kendži Goto, potem ko so islamisti v Siriji obglavili njihovega novinarja.
Nato smo bili novembra vsi Parižani, potem ko so pripadniki Islamske države napadli francosko glavno mesto, na koncu pa je Azija opozorila Evropo, da bi prav tako morala izpisati »je suis Bejrut«, saj so teroristi le dan pred pariško tragedijo, v kateri je umrlo 129 ljudi, na tržnici v libanonski prestolnici pobili 44 ljudi.
In medtem ko je Kitajska ob vsaki priložnosti opozarjala, da je bila v tem času tudi sama večkrat žrtev islamistov, da pa zaradi dvojnih meril nihče na Zahodu ni izgovoril »wo shi Zhongguo« (jaz sem Kitajska), je bilo celotno leto 2015 od prvega do zadnjega dne velik poduk, ki tako Evropejce kot Azijce opozarja, da živijo zelo blizu eni drugim.
Tako blizu, da se zdi razdelitev Evrazije na dve celini vse bolj umetna, nevarna in nesprejemljiva. Razprave na družabnih omrežjih o tem, ali je življenje na enem koncu sveta vredno več kot na drugem in čigava kri je bolj vsestranski simbol nedolžnih žrtev, so postale povsem neumestne. Tudi razglabljanje o bližnji in daljni zgodovini, ki naj bi nas pripeljalo do izvirnega krivca in vzrokov radikalizacije, ni prineslo nikakršnega odgovora. Rešitve se očitno iščejo na napačnem kraju.
Pri tem pa se ves čas dogaja nekaj, kar lahko vidimo na ulicah tako evropskih kot azijskih mest. In medtem ko nam to nadvse ugaja v Hongkongu ali Singapurju, smo nekoliko manj navdušeni, kadar kaj takšnega opazimo v Parizu ali Londonu.
Postali smo prebivalci največje celine
Postali smo namreč Evrazijci, in čeprav se še vedno s težavo privajamo na sleherno identiteto, širšo od okvirov lastnega naroda, se nam je to že zgodilo: postali smo prebivalci največje celine.
Čeprav to identiteto v podzavesti še zmeraj zanikamo in se ji poskušamo izogniti s pobegom v lastno klet, kjer, kot se nam zdi, lahko zapremo vrata pred valom beguncev, o bombardiranju Sirije pa si lahko mislimo, kar hočemo, nam je leto 2015 zagotovo neusmiljeno pokazalo, da je naša preteklost morda še vedno udobno spravljena na evropski strani velikega kopnega, da pa je naša skupna prihodnost že zdaj nepovrnljivo razsuta po azijskih tleh. Naj nam to ugaja ali ne, bomo nedvomno morali razširiti vidike, da bi lahko uzrli usodo, ki je že vzklila iz semen dobrega in zla, semen, ki jih je evropska roka posejala po azijskih prostranstvih.
Teroristi so nas na razgretem bojišču pravzaprav zgolj spomnili na to, kar bi morali davno pred njihovimi eksplozijami dojeti na velikem trgu. Evrazija je formula, ki že dolgo odzvanja v geopolitičnem prostoru obdobja po hladni vojni. In bolj ko se tako Evropa na atlantski kot Azija na pacifiški strani počutita ogroženi zaradi ideološkega zmagoslavja in jalovega hegemonizma današnje Amerike, toliko bolj je logična in potrebna celovitost kopnega, ki se razprostira med tremi velikimi morji. Prostor med Atlantskim, Tihim in Indijskim oceanom je že tako povezan z gospodarskimi in energetskimi interesi, pa tudi tako obremenjen s potrebo po skupni varnosti, da bi se morali že zdavnaj domisliti ideje o enotni civilizaciji.
»Predlagamo oblikovanje harmonične gospodarske skupnosti, ki bi se razprostirala od Lizbone do Vladivostoka,« je Vladimir Putin novembra 2010 zapisal v nemškem časopisu Süddeutsche Zeitung. V tistih bolj srečnih časih se je kot ruski premier pripravljal na uradni obisk v Berlinu in pri tem Evropejce, ki so ga bili takrat še pripravljeni poslušati, opozarjal, da »trenutno sodelovanje med Rusijo in Evropsko unijo ne zadovoljuje potreb, ki nam jih vsiljujejo izzivi, pred katerimi smo se znašli«.
Putin je predlagal skupni načrt za spodbujanje »novega vala industrializacije na evropski celini« in je bil povsem jasen v svojem upanju, da bo sodelovanje na energetskem področju končno preseglo območje manipulativnega politiziranja. Želel je odpraviti meje med dvema celinama in, kot je zapisal v članku, skupaj z evropskimi partnerji »razmišljati dvajset, trideset ali celo petdeset let daleč v prihodnost«.
Nazaj v preteklost
Pet let pozneje se zdi, da so se odnosi med EU in Rusijo vrnili celih dvajset ali celo trideset let nazaj v preteklost. Vzdolž nejasno začrtane meje med Evropo in Azijo je celo opaziti napovedi novega spopada. Nekateri v teh napovedih prepoznavajo zametke prihajajoče svetovne vojne.
A to še ne pomeni, da smo se odrekli ideji evrazijske integracije. Alternativo ruski zasnovi so namreč medtem ponudili Kitajci.
Vse odkar je leta 2013 med obiskom v Kazahstanu kitajski predsednik Xi Jinping v govoru, ki ga je imel na Nazarbajevi univerzi, predstavil gradnjo »svilne ceste in gospodarskega pasu«, so skoraj vsi zunanjepolitični in geostrateški načrti azijske sile vtkani v to tapiserijo, ki se po kopnem razprostira od Šanghaja prek Srednje Azije vse do Londona, po morju pa od Južnokitajskega morja prek Indijskega oceana vse do evropskih pristanišč, kot sta grški Pirej in nizozemski Rotterdam.
Drugače kot Putin, ki je poskušal govoriti z jezikom Bruslja, nato pa se najprej z ukrajinsko in zatem še s sirsko krizo zapletel v spor z Evropo, ki ga ni sposobna sprejeti v njegovih cesarskih oblačilih, je Xi izvlekel karte, za katere je bil prepričan, da bo z njimi letargične Evropejce zvabil v veliko igro 21. stoletja.
Z zadržano vzvišenostjo orientalskega sina neba je razvil star kitajski zvitek z risbami iz časa Marka Pola in - vedoč, da je komunikacija med Pekingom in močnimi evropskimi centri preveč obremenjena z vrednostnimi in ideološkimi pastmi - prve zastavice svoje evrazijske zasnove zapičil po deželah srednje in vzhodne Evrope. Ne le da so bile te države nekoč komunistične, tako da tudi danes malce bolje razumejo kitajski način razmišljanja in proces nedemokratičnega odločanja, temveč so se vse, pa naj so že v EU ali še vedno zunaj nje, znašle v podobnem fiskalnem neskladju in enaki finančni suši, kar jih brez posebnega političnega snubljenja odpira za vsako kitajsko kreditno ali naložbeno ponudbo, izraženo v milijardah dolarjev, ki se jim ni mogoče upreti.
V nasprotju z Rusijo, ki se vedno nagiba k nekakšnim višjim in zato tudi bolj tveganim sferam geopolitičnega povezovanja, Kitajska ve, da je njeno najmočnejše orožje trgovina.
Novodobni jezdeci svilne ceste
Kaj drugega so počeli pustolovci na stari svilni cesti, ki so jo utrdili pred dvema tisočletjema, kot trgovali s svilo, začimbami, porcelanom in konji ter tako počasi, a korenito spreminjali kulturno in politično strukturo civilizacij in »barbarskih« območij, skozi katera so potovali? Nič novega, bi lahko rekli, ko smo spomladi letos opazovali, kako Kitajska azijske in evropske države vabi v banko za naložbe v azijsko infrastrukturo (AIIB) in hkrati ustanavlja sklad za infrastrukturo svilne ceste, kitajski premier Li Keqiang pa novembra v Suzhouju utrjuje temelje foruma 16+1, s tem ko državam srednje in vzhodne Evrope obljublja nove milijarde posojil in naložb. Jezdeci svilne ceste znova jezdijo čez celino. Le kažipoti so zdaj drugače razporejeni.
Ne glede na to, da sta se podala po različnih poteh, imata Peking in Moskva v resnici pred seboj isti cilj. Ne v tem, da postaneta zaveznika v revoluciji proti kapitalističnemu Zahodu, temveč v tem, da odpreta čim večji prostor v splošni gneči izčrpane svetovne ureditve, tako da bi lahko vanjo umestila svoja velika imperija. In ne glede na to, kakšen odpor bi utegnila Evropa gojiti do Putinovega kršenja človekovih pravic ali Xijevega zavračanja sleherne demokratizacije, bi ji zdaj zagotovo še najmanj koristilo, če bi katero od obeh sil v resnici vrgli iz ravnovesja. Proti islamističnemu terorizmu se je - tako kot proti gospodarski krizi - mogoče bojevati samo takrat, ko Rusija in Kitajska trdno stojita na svojih nogah.
»Vsi nerešeni svetovni problemi zadnjih dvajsetih let - krepitev Kitajske, položaj Rusije, energetska varnost ali islamski radikalizem - jezdijo na mejah med Evropo in Azijo,« piše v enem od svojih esejev Bruno Maçães, portugalski državni sekretar za Evropo. Rešitve so izključno v novih, razširjenih okvirih, kajti ko iz vesoljskih višav pogledamo na veliko kopensko maso, je Evropa, pravi Maçães, »le nekaj več od perifernega polotoka«.
»Prav to dejstvo tiči v koreninah tako ruske kot kitajske (evrazijske) kalkulacije,« piše Maçães, »in vsaj v enem ključnem smislu moramo priznati, da imata (Rusija in Kitajska) prav. Umetna razdelitev Evrope in Azije je namreč v današnjem, vzajemno povezanem svetu - nevzdržna.«
Načrt za prihodnost
Sicer pa Bruno Maçães ni edini, ki je opazil največji izziv, pred katerim se bosta v prihodnje znašli Evropa in Azija: ne Putinova ne Xi Jinpingova zasnova evrazijske integracije dejansko nista privlačni, tako da bi morali zdaj Evropejci prebuditi svojo domišljijo, vzeti v roke svoje vire in ponuditi nov, pogumen in za vse sprejemljiv načrt za prihodnost. Seveda mora ta načrt zajemati tudi Turčijo in njene ambicije, prav tako Izrael in njegovo nesporno pravico do varnosti in obstoja. In seveda se mora posvetiti tudi koreninam kot viru vseh problemov, ki jih je 21. stoletje že streslo na skupni krožnik: kje se začne in do kod sega verski radikalizem, kje so ključi za ustavitev ali konstruktivno usmerjanje migracije prebivalstva, kje se lotiti preprečevanja podnebnih sprememb in kako se pripraviti na ponaftno obdobje, kje smo obtičali pri demografskem vidiku globalizacije in kako bomo končno ustavili poglabljanje premoženjskega brezna.
Ne glede na to, da se na točkah, posejanih od Južnokitajskega morja prek Afganistana, Sirije, Ukrajine, pa vse do Balkana še vedno prebirajo njena pravila igre, Amerika očitno nima novih idej, kako Kitajski preprečiti, da svojo suverenost širi po pomorskih poteh, ki so strateško izjemno pomembne za vse vzhodnoazijske države, kako odvzeti jedrsko bombo Severni Koreji in jo spodbuditi, da se odpre proti preostalemu svetu, kako premagati talibe v Afganistanu in okrepiti sekularnost v Srednji in Južni Aziji ter kako ustaviti obarvane revolucije po svetu, in to brez novega kaosa in nadaljnjega prelivanja krvi.
Zaradi tega je Evrazija toliko bolj pomembna. In prav zato je pred Evropo še toliko večja odgovornost do vseh dilem, kot so: katere vrednote naj ohrani in katere naj spremeni, kateri življenjski slog naj brani za vsako ceno in kateremu naj se zavestno odreče. Pred Evropo je velik izziv, da se odpre za ideje, ki presegajo inercijo znotraj tradicionalnih zidov, da odžene strahove, obdane z bodečo žico, in se postavi na čelo tistega, kar tako ali tako prihaja. Je to lahko? Nikakor. Bo bolelo? Zagotovo. Je pa nujno za to, da se na transparent z na videz empatičnim »je suis ...« vpiše novo, močnejšo in trajnejšo identiteto, ki nam jo ponuja in s katero nas izziva 21. stoletje.
