Unesco lahko ostane brez japonskega denarja

Unesco postaja novo bojišče, na katerem se ugotavlja mednarodni vpliv Kitajske in Japonske. Potem ko je to telo ZN prejšnji petek v register svetovnih spominov uvrstilo dokumente, povezane s pokolom v Nanjingu, ki se je zgodil leta 1937, je vodstvo v Tokiu zagrozilo, da mu bo ukinilo svoje finančne prispevke.

Grožnja je še toliko bolj resna, če vemo, da je Japonska največja donatorica sklada tega telesa ZN: japonskih 31 milijonov dolarjev pomeni kar 10,8 odstotka vseh donacij. Glavni sekretar japonske vlade Jošihide Suga je v torek obsodil odločitev Unesca, da v omenjeni register uvrsti kitajske dokumente, ki po njegovem pristransko prikazujejo zgodovinski dogodek iz časov japonske zasedbe. Kitajska je lani predložila tridelno evidenco zločinov, zagrešenih v Nanjingu, s katerimi je podkrepila trditve kitajskih zgodovinarjev, da je v tem mestu cesarska vojska v borih nekaj tednih pobila več kot 300.000 ljudi, in to v glavnem civilistov.

Japonski zgodovinarji imajo glede tega vprašanja nasprotujoča si mnenja. Medtem ko eni sprejemajo kitajske trditve kot bolj ali manj objektivne, drugi – in teh je vsekakor več – menijo, da gre za spolitizirane obtožbe brez zadostnega števila konkretnih dokazov, da je bilo med zasedbo takratnega glavnega mesta kvomintanške Kitajske ubitih toliko ljudi. Uradno stališče Japonske se glasi, da je »bilo pobitih precej ljudi, ki niso sodelovali v bojih …, a je težko ugotoviti točno število žrtev«.

Vsi prepričani o plemeniti dediščini

Z izročitvijo omenjene dokumentacije Unescu, pravijo Japonci, ki se s tem dejanjem ne strinjajo, je Kitajska ta zgodovinski dogodek izkoristila v politične namene, in to predvsem zato, da bi Japonsko prikazala v čim slabši luči. Medtem ko se je kitajska vlada na japonsko ogorčenje odzvala z običajnimi obtožbami na račun sosedov, ki se »niso sposobni odkrito spoprijeti z zgodovino«, se je japonska politična arena znova razdelila na dva dela tudi glede tega, kako bi se bilo treba odzvati na odločitev Unesca, ne da bi hkrati povzročili še večjo škodo ugledu svoje države v svetovni organizaciji.

V Aziji pogosto obstaja opredelitev naroda kot »dobrega po naravi«, pri čemer so tako Kitajci kot Japonci o sebi prepričani, da je plemenitost dediščina njihovih starodavnih civilizacij. Tako je bil Tošihiro Nikai, predsednik splošnega sveta vladajoče Liberalno-demokratske stranke (LDP), eden prvih zagovornikov tega, da se ustavijo donacije temu telesu ZN: »Čeprav je Japonska denar dajala zato, ker je po naravi dobra, bi morala zdaj poiskati način, da se izbori za svoje argumente.«

Koičiro Macura, ki je svoj čas opravljal dolžnost generalnega direktorja Unesca, pa meni, da so grožnje z ukinitvijo donacij slaba politična pot. Pravi, da bi namesto tega morali v Tokiu ustanoviti nacionalno komisijo za analiziranje problemov, ki so se nakopičili okoli Unesca, hkrati pa se dobro pripraviti na vsako nadaljnjo kitajsko ofenzivo ter se oborožiti s protiargumenti, s katerimi bi na koncu izsilili reformo sistema znotraj tega telesa ZN.

Kitajska je poskušala v register svetovnih spominov uvrstiti tudi fotografije in druge dokumente, povezane s »spolnimi sužnjami«, ženskami, ki so bile med vojno prisiljene ponujati »spolne sprostitve« japonskim vojakom, a so v Unescu to zavrnili. Za zdaj, pravijo v Tokiu, saj so prepričani, da bo Kitajska povečala pritisk na to telo ZN, in to po vsej verjetnosti s sodelovanjem z Južno Korejo, morda pa tudi z drugimi državami, s katerimi bi lahko nato vložila kolektivno nominacijo za register svetovnih spominov.

Varovanje dediščine

Največje donacije so do leta 2011 Unescu dajale ZDA. Ko pa so Palestini odobrili polno članstvo v tem telesu, so v Washingtonu zamrznili vsoto 60 milijonov dolarjev, kolikor so jih do takrat namenjali za to telo. Tako je Japonska postala največja donatorica in si prav zaradi doslednega izpolnjevanja svojih finančnih obveznosti v Svetovni organizaciji pridobila velik ugled.

Kitajsko nastopanje v ZN je v glavnem povezano z dejstvom, da gre za stalno članico varnostnega sveta s pravico veta, kar je najmočnejša karta v rokah Pekinga, ko gre za kočljiva vprašanja, kot so Tajvan, Tibet, človekove pravice in zdaj – zgodovina. Japonska je lani Unescu vložila zahtevo, naj se v register svetovnih spominov uvrstijo poslovilna pisma, ki so jih napisali kamikaze, a se je Kitajska na to ogorčeno odzvala in ves svoj mednarodni vpliv uporabila za to, da prepreči, kot so to dejali v Pekingu, »revidiranje zgodovine« in ustvarjanje drugačne slike o tistih, ki so pripomogli k vojnemu opustošenju.

V kitajsko-japonskem primeru je najtišji glas tistih, ki opozarjajo, da bi moral biti Unesco institucija, ki varuje dediščino kulture in svetovne spomine ne glede na zgodovinska tolmačenja in politične cilje. Generalna direktorica Irina Bokova je dokumentacijo o pokolu v Nanjingu sprejela na podlagi priporočila, ki ga je po posebni razpravi pripravila skupina 14 arhivistov in knjižničarjev. Ali je bilo njihovo mnenje povsem objektivno in neomadeževano z lobiranjem velike sile, pa je vprašanje, na katerega v Tokiu ne bodo dobili jasnega odgovora.