Tiskane izdaje
V Argentini se nepreklicno končuje obdobje vladavine družine Kirchner. Mož in žena, Néstor Kirchner in Cristina Fernández de Kirchner, sta bila na oblasti od leta 2003; najprej en štiriletni mandat mož in potem dva žena. V današnjem drugem krogu predsedniških volitev bo nekaj več kot trideset milijonov volivcev v osmi največji državi na svetu izbralo novega voditelja.
Cristina Fernández de Kirchner – Néstor je umrl leta 2010 – se oblasti ni odpovedala zlahka. Ker argentinska ustava ne omogoča več kot dveh zaporednih mandatov, jo je nameravala njena stranka spremeniti, da bi ji omogočila še tretjo zaporedno kandidaturo. Vendar niso mogli zbrati zahtevane dvotretjinske večine v parlamentu in načrt je padel v vodo. Za položaj 62-letne Cristine Fernández de Kirchner se je potegovalo šest kandidatov, vendar je bilo od začetka jasno, da so trije avtsajderji, ki si tako zgolj pridobivajo prepoznavnost ali pomagajo svojim strankam; na isti dan so namreč potekale tudi delne parlamentarne volitve. Resne možnosti za uspeh sta imela le Daniel Scioli in Mauricio Macri.
Kako volijo Argentinci
Volilno pravico imajo starejši od 16 let, za stare od 18 do 70 let pa je udeležba obvezna. Tudi zato je udeležba visoka; 25. oktobra se je v prvem krogu na volišča odpravilo tri četrtine upravičencev. Za primerjavo, v Sloveniji se prvega kroga zadnjih predsedniških volitev leta 2012 ni udeležila niti polovica volivcev, drugega kroga celo samo dobre štiri desetine upravičencev.
Argentinski volilni sistem na predsedniških volitvah ni čisto običajen, če ga primerjamo s slovenskim. Gre sicer za dvokrožni večinski sistem, vendar z nekaj posebnostmi. V prvem krogu lahko namreč kandidat zmaga že s precej manj glasovi kot polovico. Drugi krog odpade, če dobi eden od kandidatov več kot 45 odstotkov glasov. Druga možnost za zmago v prvem krogu je, da dobi več od štirih desetin glasov, vendar mora imeti najmanj deset odstotkov prednosti pred prvim zasledovalcem. Kandidat lahko torej zmaga z dobro 40-odstotno podporo, če noben drug kandidat ne zbere več kot trideset odstotkov glasov.
Na oktobrskih volitvah se to ni zgodilo. Največjo podporo je dobil Daniel Scioli iz Fronte za zmago, levičarske povezave, zbrane okrog Stranke za pravičnost sedanje predsednice. Sledil mu je Mauricio Macri iz opozicijske povezave Cambiemos, ki jo sestavljajo stranke od leve sredine do desne sredine; največja je levosredinska Radikalna civilna zveza, Macri pa je iz manjše partnerke, desnosredinske stranke Republikanski predlog. Zbrala sta zelo podobno število glasov. Prvi jih je dobil dobrih 37 odstotkov, drugi nekaj več kot tretjino. Izid oktobrskega prvega kroga volitev je bil precejšnje presenečenje, saj so raziskave javnega mnenja napovedovale precej večjo prednost za Sciolija, kazalo je celo, da bi bil lahko z več kot 45 odstotki glasov izvoljen že v prvem krogu.
Na tretjem mestu se je z dobro petino glasov znašel Sergio Massa. V letih 2008 in 2009 je bil slabo leto na položaju, podobnem, kot ga ima v Sloveniji generalni sekretar vlade, torej je bil zelo tesen sodelavec zdaj odhajajoče predsednice Cristine Fernández de Kirchner. Bil je tudi član njene stranke. Vendar se je zaradi nesoglasij odločil za samostojno politično pot in ustanovil Fronto za obnovo. Kljub temu je ostal v območju dominantne politične ideologije sodobne Argentine, peronizma (več o peronizmu v okvirju). Z nekaterimi drugi strankami je Massa za volitve oblikoval povezavo Združeni za novo alternativo.
Ker so drugi trije kandidati dobili bolj kot ne zanemarljivo podporo, sta se pred drugim krogom Daniel Scioli in Mauricio Macri spopadla predvsem za Massove glasove. Na prvi pogled bi moral imeti Scioli lahko delo, saj sta oba z Massom peronista, vendar se je pokazalo, da še zdaleč ne bo tako. Scioli je namreč levi, Massa pa desni peronist. Macri vetra podpore, ki ga je v svoja jadra zajel po prvem krogu volitev, ni izpustil in je po raziskavah javnega mnenja pred drugim krogom kar prepričljivo vodil.
Enakost proti neoliberalizmu
Razlika med 58-letnim Sciolijem in 56-letnim Macrijem je velika. Ne zato, ker prvi nima desne roke – izgubil jo je pred leti v nesreči na tekmovanju z motornimi čolni –, ampak zaradi njunih pogledov. Če bo zmagal Scioli, bo nadaljeval politiko predhodnice, torej peronizma oziroma njegove levo usmerjene različice, ki se je je v zadnjem desetletju prijelo ime kirchnerizem. Ta daje največji poudarek socialni pravičnosti in močnemu vplivu države na gospodarstvo. Nasprotniki Kirchnerjeve tako ali tako trdijo, da je Sciolija, v času vladavine njenega moža podpredsednika države, izbrala za naslednika zato, ker nima hrbtenice. Da bo torej le marioneta v njenih rokah, s čimer si bo podaljšala oblast.
Toda Argentina je v precejšnjih gospodarskih težavah. V zadnjih letih tako rekoč nima gospodarske rasti, a to je posledica velike recesije po letu 2008 in država v tem nikakor ni osamljena. Bolj vzbuja skrbi visoka inflacija, več kot 20-odstotna, s katero poskušajo navidezno zabrisati razliko med prihodki in odhodki države. Zato mnogi menijo, da so nujne kar temeljite reforme, da bodo gospodarstvo in proračun spravili v red.
Če bo zmagal Macri, vodja uprave avtonomnega območja argentinskega glavnega mesta – po domače župan –, 13-milijonskega Buenos Airesa, se bo usmeritev države verjetno spremenila. Sin bogatega poslovneža velja za privrženca neoliberalizma, zato bo verjetno poskušal uvesti širokopotezne reforme, s katerimi bi državo odprl tujim naložbam in hkrati – čeprav tega seveda ne pove na glas – zmanjšal pravice delavcev oziroma vpliv njihovih močnih sindikatov. Pri tem tvega hude težave, saj ne bo imel parlamentarne večine. Njegovi kritiki trdijo, da je takšna politika ob koncu 90. let pahnila državo v hudo gospodarsko krizo, iz katere sta jo potem potegnila Kirchnerja.
Položaj predsednika
Politični sistem v Ameriki, tako Severni kot Južni, se razlikuje od prevladujočega v Evropi. Če je v Evropi v večini držav, tudi v monarhijah, najmočnejši položaj premiera – redki izjemi sta Francija in Rusija s polpredsedniškim sistemom –, ima velika večina držav v obeh Amerikah čisti predsedniški sistem. Tudi Argentina. To pomeni, da ima predsednik pooblastila kot v Sloveniji predsednik in premier skupaj. V resnici še večja, saj lahko vladne ministre nastavlja in menja po svoji presoji. Če torej nastanejo nesporazumi, predsedniku, ki je hkrati premier, ministrov ni treba odstavljati v parlamentu, ampak jih lahko zamenja sam.
A položaj predsednika seveda ni vsemogočen. Tudi v Združenih državah Amerike, kjer imajo tipično in najbolj znano obliko predsedniškega sistema, je prvi mož pogosto vpleten v dolgotrajna, mučna in ne samoumevno uspešna pogajanja s spodnjim in zgornjim domom kongresa – kakor pravijo parlamentu –, predstavniškim domom in senatom. Pogajanja so še bolj težavna in negotova, če sta predsednik in kongresna večina iz različnih strank; takšen je položaj tudi zdaj, saj je predsednik iz demokratske stranke, večino v predstavniškem domu in senatu pa imajo republikanci.
Nekaj podobnega bi se lahko zgodilo v Argentini. Oktobra so na isti dan kot prvi krog predsedniških potekale tudi delne volitve spodnjega in zgornjega doma njihovega kongresa. V obeh je večino pridobila Fronta za zmago z zavezniki. V spodnjem domu ji je pripadlo 132 sedežev od 257, v zgornjem domu pa 39 od 72 senatorjev. Če bo zmagal neoliberalno usmerjeni Mauricio Macri, bo težko sodeloval s pretežno levo usmerjenim parlamentom. A če so v ZDA nekako vajeni, da sta kongres in predsednik različnih usmeritev, je v Argentini drugače. Tam so peronisti v predsedniški in kongresni palači neprekinjeno na oblasti že več kot četrt stoletja, od leta 1989. Razen kratkotrajnega mandata Fernanda de la Rúe v letih od 1999 do 2001, ki so ga odpihnili protesti zaradi gospodarske krize.
