Tiskane izdaje
Vsakič, ko se obisk voditelja katere od velikih sil začne v starodavnem mestu Xianu, to pomeni, da si kitajsko vodstvo prizadeva poiskati strategijo nad strategijo in nad za zdaj nerešljivimi spori v dvostranskih odnosih odpreti prostor za drugačen način razmišljanja.
Lahko bi celo rekli za nekakšno geostrateško duhovnost. Tako je bilo z ameriškim predsednikom Billom Clintonom leta 1998, ko so mu dali gostitelji prav tukaj, v srcu večtisočletne zgodovine, kjer je v 3. stoletju pred našim štetjem prišlo do združitve kitajskega cesarstva, vedeti, da tukaj nima nikakršnega smisla govoriti o človekovih pravicah iz zornega kota države, ki je nastala v času, ko je imela Kitajska že dolgi dve stoletji centralistično državo.
Tako je tudi z indijskim premierom Narendro Modijem. Ko je Modi v četrtek najprej pripotoval v prestolnico kitajskega cesarja združitelja Qin Shihuanga in se poln občudovanja sprehajal med vrstami glinastih vojakov v cesarski grobnici, so se kitajsko-indijski odnosi dvignili nad ozemeljske spore, zaradi katerih sta bili državi leta 1962 vpleteni v vojno, nad dalajlamo, ki mu indijsko mesto Daramsala že od leta 1959 nudi zatočišče, nad kitajsko povezanostjo s Pakistanom, ki jo mnogi v New Delhiju dojemajo kot protiindijsko zvezo in celo nad sodobnim rivalstvom glede tega, ali bo imelo »azijsko stoletje« okus pekinške račke ali indijskega karija.
Zdi se, kot da bi hotel kitajski predsednik Xi Jinping v Xianu znova slišati stavek, ki ga je Modi izgovoril, ko sta se voditelja prvič srečala na vrhunskem srečanju BRICS (neuradnem bloku, katerega članice so Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika) junija lani v Braziliji. »Indija in Kitajska sta dve telesi z eno dušo,« so besede, ki so ganile soseda z druge strani Himalaje, in že takrat je moralo biti jasno, da se bo Modijev obisk začel prav v Xianu.
V mestu, ki se je v davnih časih imenovalo Changan, kar pomeni Večni mir, je vso drugo polovico 4. stoletja prebival budistični menih in veliki prevajalec Kumarajiva, ki je prvi širil budizem med Kitajci in ki je iz sanskrta v kitajski jezik prevedel svete spise. Iz tega mesta se je v začetku 7. stoletja na »veliko pot na Zahod« odpravil kitajski romar Xuanzang, nato pa iz Indije prinesel na stotine budističnih rekov in to vero umestil v paleto temeljnih barv kitajske kulturne in tudi nacionalne identitete.
Gospodarski koridor
Zadnji ali morda prvi od vseh razlogov, zaradi katerih je Modi najprej obiskal prvo cesarsko prestolnico, pa je dejstvo, da se je v Xianu oziroma Changanu pred 1600 leti začela »svilna cesta«, ki je z enim krakom segala vse do Indije. Prav to pa je ena od najpomembnejših tem, o katerih se želi Xi Jinping pogovarjati z Narendro Modijem. Kako odpreti »gospodarski koridor«, ki bo dve državi v resnici spremenil v dve telesi z eno dušo in skupno kalkulacijo vseh trgovskih, investicijskih in tehnoloških interesov, ki bi utegnili postati pomembna dopolnitev tiste geostrateške duhovnosti, ki se je pred davnimi stoletji začela prav v Xianu.
Medtem ko se je Modi sprehajal med glinastimi vojaki – in o svojih vtisih pisal na twiterju – se je zdelo nesmiselno v cesarsko grobnico trpati velike dileme geopolitične gugalnice, analizirati, kako se bo spremenilo ravnovesje sil v Aziji, če se bodo zaostrili odnosi med Pekingom in Washingtonom (kar se pravkar dogaja z načrti Pentagona, da bo poslal bojne ladje v Južno kitajsko morje) in če se bo Indija znašla v položaju dvakratne zmagovalke.
Zdaj ko je Modi v Xianu, je še toliko bolj zanimivo celotno kitajsko-indijsko dinamiko postaviti v kontekst neke druge dileme, ki jo je profesor prava Surja Deva opredelil z vprašanjem: »Bo Indijo kljub njenemu demokratičnemu DNK zapeljal kitajski gospodarski model?« Problem je v tem, da ta gospodarski model neizbežno zahteva tudi korenite politične popravke demokratične tradicije.
Razstavni salon
In čeprav je prav Modi izjavil, da je »demokracija v našem DNK«, je letos tako zelo pristrigel peruti nevladnim organizacijam, da so se vsi po vrsti vprašali, kam vse bo v prihodnje vodilo njegovo genetično preoblikovanje indijske politične identitete. Azija je danes postala razstavni salon vseh političnih ureditev. Na enem koncu pahljače je Severna Koreja. Čeprav bo treba počakati na potrditev, da je zgodba o usmrtitvi obrambnega ministra s protiletalsko raketo resnična, je že samo dejstvo, da se v medijih uradno poroča o tem, da so generala Hjon Jong Čola kruto kaznovali, ker je zadremal na enem od sestankov, ki se ga je udeležil tudi voditelj Kim Džong Un, zadostna slika diktature, kakršno bi težko našli drugod po svetu.
Na drugem koncu je Indija z demokratično ureditvijo, svobodnimi volitvami, odkrito kritičnimi mediji in veliko govorjenja o človekovih pravicah – ki jih ni. Na sredini je Kitajska. S 6800 dolarji domačega proizvoda na prebivalca – v Indiji znaša 1500 dolarjev. S povprečno življenjsko dobo 75,3 leta – v Indiji 66,4 leta. Z 95,1-odstotno pismenostjo odraslih prebivalcev – v Indiji 62,8-odstotno. Z 11,8 odstotka ljudmi, ki živijo pod pragom revščine z 1,25 dolarja na dan. V Indiji je v tej skupini 32,7 odstotka prebivalstva.
Ko sta se Modi in Xi srečala v Xianu, se je zdelo, da sta si potihoma rekla: »Poglejva, kaj nama govori zgodovina.« Vse, kar imamo danes v Aziji – celo takšno Severno Korejo – je vzklilo iz globokih korenin, ki pomenijo genetsko kodo te pisane celine. Zato je ta celina veliki laboratorij. In prav vsak voditelj katere od velikih držav, ki imajo prirojen občutek večvrednosti in veličine, se mora kdaj družiti z glinastimi vojaki cesarja Qin Shihuanga. Kajti to je temeljna kakovost današnjih sil. »Tako močni, pa vendar tako krhki,« je zapisal Modi na twiterju.
