V imenu Mahatme Gandhija

Indija bo svojemu očetu naroda Mahatmi Gandhiju za rojstni dan pripravila posebno darilo. Točno 2. oktobra, ko bodo proslavili 147. obletnico njegovega rojstva, bodo v indijskem parlamentu ratificirali pariški sporazum, s čimer se bo občutno povečalo upanje, da bo začel ta dokument, posvečen zaustavitvi podnebnih razmer, v doglednem času vendarle veljati.

Pogoj za to, da bi se to dejansko zgodilo, je, da ga ratificira 55 držav, ki v ozračje izpustijo najmanj 55 odstotkov skupne količine plinov, ki nastajajo zaradi učinka tople grede. Do zdaj je to storilo 60 držav, vendar pa te države skupno povzročajo le 48 odstotkov globalnega onesnaževanja, z Indijo, ki v ozračje izpušča 4,5 odstotka plinov, pa bi se pariški sporazum znašel tik pred dejansko uresničitvijo.

Sporazum sta že ratificirali največji onesnaževalki Kitajska in Amerika, če se jima bo pridružila še Evropska unija, ki je obljubila, da bo to storila do novembra letos, pa bomo lahko že v kratkem slovesno izjavili, da stopamo na novo ekološko raven.

Prav zato se je indijski premier Narendra Modi odločil, da se bo uprl odločnemu nasprotovanju nekaterih političnih strank in energetskih lobijev ter Indijo vpisal v skupino globalnih vodij ozdravitve planeta. S tem ko je za ratifikacijo pariškega sporazuma izbral omenjeni datum, pa je Modi hkrati opozoril na pomemben vidik Gandhijevega aktivizma. Tistega, ki zadeva trajnostni razvoj kot predpogoj ekološkega ravnovesja.

Pri vsem skupaj je zanimivo to, da bo Indija ta pomemben korak v omejevanju oddajanja škodljivih plinov naredila v trenutku, ko vsi strokovnjaki za spremljanje gospodarskih trendov tej državi napovedujejo vstop v dolgotrajno obdobje intenzivne rasti. Azijska razvojna banka (ADB) je, denimo, v torek indijskemu gospodarstvu napovedala 7,4-odstotno razvojno rast v fiskalnem letu, ki se bo končalo marca 2017, kar pomeni, da bo indijski slon prehitel kitajskega zmaja, čeprav mu je ADB za tekoče leto pričakovano rast zvišala na 6,6 odstotka.

Edina država v Aziji, ki se na gospodarskem področju trenutno pomika hitreje od Indije, je Burma, vendar pa ima njena 8,4-odstotna gospodarska rast povsem drugačno podlago, če upoštevamo njeno več desetletij trajajočo izolacijo, katere posledica je industrijska zaostalost.

Indijski gospodarski vzpon se je začel že pred četrt stoletja, ko se je ta država odprla tržni globalizaciji in gospodarski liberalizaciji. A čeprav se je v minulih desetletjih občutno zmanjšalo število prebivalcev, ki živijo pod mejo revščine (s 45 odstotkov v letu 1994 na 22 odstotkov v letu 2012), in čeprav se je povečala domača poraba ter izboljšalo stanje na področju naložb, ta država vse do nedavnega ni mogla enakopravno tekmovati s Kitajsko, katere »gospodarski čudež« je prinašal sijajne rezultate. Zdaj ko splet globalnih okoliščin ni nič več v prid kitajskemu razvojnemu modelu, pa se zdi, da se Indija pripravlja na razcvet. Njen srednji razred se bo do leta 2025 trikratno povečal, in sicer na blizu 90 milijonov družin, kar bo pripeljalo do urbanizacije, kakršne tukaj ne pomnijo. V prihodnjih devetih letih se bo v državi, ki ima 1,2 milijarde prebivalcev, razvilo 69 mest z več kot milijon prebivalci, nekatera od teh mest, kot so Mumbaj, New Delhi, Hiderabad, Bengaluru in Ahmedabad, pa se bodo ponašala z gospodarstvom, kakršnega imajo posamezne srednje razvite države. Bolj kot kdaj koli prej bi morali Indijo zdaj obravnavati bolj kot celino, ne pa kot državo.

Novica, ki so jo objavili prejšnji teden, češ da bo kitajski telekomunikacijski magnat Huawei v indijskem mestu Čenaiju prihodnji mesec odprl obrat za izdelavo »pametnih« mobilnih telefonov, je odjeknila kot bomba. Kitajsko podjetje seveda ni prvo, pa tudi ne edino, ki bo svojo proizvodnjo preselilo v Indijo, ki je, kot navaja ADB, prejšnje leto pritegnila do zdaj rekordnih 63 milijard dolarjev tujih naložb. A prihod kitajskega Huaweija na drugo stran Himalaje ima poseben pomen za obe državi. Medtem ko Kitajska postopoma izgublja konkurenčnost zaradi podražitve delovne sile, pa tudi zaradi zaostrovanja pogojev poslovanja na domačem trgu, je Indija napovedala, da bo do leta 2020 popolnoma lokalizirala proizvodnjo vseh komponent in delov za elektronske izdelke.

Ni treba posebej govoriti o tem, koliko sveže tekmovalnosti bo to vneslo med dve velikanski sosedi. Kitajski analitiki so že zaskrbljeni, kar zadeve izid te tekme.

A vrnimo se h Gandhiju in pariškemu sporazumu.

Čeprav se borec za indijsko neodvisnost ni nikoli izrecno ukvarjal s problemi ekologije in okolja, je bil kljub temu velik zagovornik etike trajnosti oziroma, povedano v preprostem jeziku, se je od nekdaj zavzemal za življenjsko načelo, po katerem nihče ne od narave ne od družbe ne vzame več, kot v resnici potrebuje.

»Bog ne daj, da bi Indija k industrializaciji pristopila tako, kot to počne Zahod,« je leta 1928 zapisal v časopisu Mlada Indija. »Ekonomski imperializem majhne otoške kraljevine (Velike Britanije) drži danes ves svet v okovih. Če bi se narod s 300 milijoni ljudi (Indija je imela takrat toliko prebivalcev) spustil v podobno gospodarsko izkoriščanje drugih, bi s tem opustošil svet kot jata kobilic.«

Ratifikacijo pariškega sporazuma na Gandhijev rojstni dan je treba zato razumeti kot obljubo danes (po številu prebivalcev) veliko večje Indije, da s svojim intenzivnim razvojem ne bo opustošila sveta.

Kako bo to mogoče izpeljati?

Indijska vlada je v svojo energetsko strategijo vpisala cilj, po katerem bo imela do leta 2030 najmanj 40 odstotkov nefosilnih energetskih obratov. To pomeni povečanje števila vetrnic (Indija bo do leta 2022, kot so obljubili, iz tega vira pridobivala 60 gigawatov elektrike), sončnih plošč (100 gigawatov v tem istem času), jedrskih elektrarn, obratov za pridelavo biološkega plina in hidroelektrarn. Hkrati to pomeni tudi povečanje energetske učinkovitosti proizvodnje, tako da bodo za vsako rupijo bruto domačega proizvoda do leta 2030 količino izpustov ogljikovega dioksida s sedanjih 0,049 zmanjšali na 0,024 kilograma.

Nekaj časa je Indija ratifikacijo pariškega sporazuma pogojevala s svojim članstvom v Skupini jedrskih oskrbovalcev, elitnem klubu držav, ki so sposobne in ki jim je dovoljeno trgovati z jedrskimi tehnologijami in fizijskimi snovmi. Kitajska je bila ena od ovir, pa tudi Amerika je pri tem ni podprla. Ker se tudi v pogajanjih o izvajanju pariškega sporazuma zmanjšanje izpusta škodljivih plinov ni povezovalo s povečanjem količine jedrske energije v globalnem energetskem spektru, je morala Indija svojo odločitev sprejeti neodvisno od jedrskih možnosti. Upoštevati je morala izključno nove, globalno vsiljene ekološko-etične norme, ki bodo v prihodnje vse velike države delile na črne (onesnaževalce) in bele (rešiteljice planeta).

Vendar pa s samo ratifikacijo pariškega sporazuma problemi še vedno ne bodo odpravljeni. V prihodnje bo velik del uspehov na tem področju odvisen od dostopa do sodobnih tehnologij in indijske inventivnosti. A obljuba je bila dana. In to v imenu Mahatme Gandhija. In vsaj to zbuja nekaj optimizma, čeprav ga je težko zaznati skozi gosti smog, ki prekriva indijska mesta.