V Kanadi begunce financirajo posamezniki in organizacije

Sprejemanje več beguncev je za marsikatero vlado še vedno velik finančni zalogaj. Kanada se tega problema že desetletja loteva tako, da vabi k sodelovanju prostovoljce, ki so pripravljeni pokriti stroške, povezane z njihovo nastanitvijo in izobraževanjem. Kanadski pristop počasi pridobiva zagovornike tudi v Evropi.

Kanada je v zadnjih treh mesecih sprejela 25.000 beguncev iz Sirije; ne po diktatu, temveč prostovoljno. Sprejemanje beguncev je bila ena od ključnih obljub liberalne stranke, zmagovalke lanskih parlamentarnih volitev. Kar je v času zapiranja meja in naraščanja političnih trenj še bolj nenavadno − enak cilj sta si postavili tudi njeni dve največji tekmici, konservativna stranka in novi demokrati. Sirski begunci so bili v Kanadi in Evropi v zadnjem času orodje za nabiranje političnih točk, toda s pomembno razliko, da so kanadski politiki, kot piše Economist, tako rekoč tekmovali v tem, kdo jih bo v državo pripeljal več.

Foto: Christinne Muschi/Reuters

Svojo podporo njihovemu prihodu so utemeljili na moralnih prepričanjih in bogati tradiciji odprtosti, ki je močno zakoreninjena v kanadsko zavest. Kanada kljub temu ni imuna za pomisleke, s katerimi se soočajo nekatere druge države.

Ena od največjih dilem pri sprejemanju in vključevanju beguncev v družbo je povezana z denarjem. Financiranje njihovega bivanja iz javnih sredstev utegne biti težava v času varčevanja, saj lahko ustvarja vtis nepravičnosti med lokalnim prebivalstvom. A to še ne pomeni, da ni alternativ.

Prvi Sirci so prišli v Kanado decembra lani

Prvo letalo s sirskimi begunci je prispelo v Toronto 10. decembra lani. V treh mesecih, ki so sledili, je v državi pristalo skoraj sto letal z ljudmi, ki so zbežali iz Sirije. Zadnjo februarsko soboto je v Montreal prispel še 25.000. sirski begunec, kar je pomenilo, da je liberalna vlada pod vodstvom premiera Justina Trudeauja izpolnila zavezo.

Od vseh Sircev, ki jih je Kanada sprejela v zadnjih mesecih, jih bo v državi kar 10.000 živelo na podlagi zasebnega sponzorstva.V praksi to pomeni, da denar za njihovo bivanje ne bo prišel iz državnega proračuna, ampak iz proračunov lokalnih skupnosti, humanitarnih organizacij ali povsem običajnih posameznikov, pripravljenih pomagati ljudem v stiski.

Kanada je kot prva država na svetu začela spodbujati zasebno sponzoriranje beguncev proti koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja, v času vojne v Vietnamu, ko je domača javnost postajala občutljiva za televizijske posnetke ljudi, ki so bežali pred nasiljem. Pritisk javnega mnenja je bil tako močan, da je oblast leta 1978 popustila zahtevam in ponudila zatočišče 60.000 osebam, toda le pod pogojem, da polovico denarja zanje pride iz zasebnih sredstev. Od takrat je v Kanado v okviru sponzorskega programa prispelo več kot 200.000 beguncev iz različnih konfliktnih območij.

Justin Trudeau. Foto: Mark Blinch/Reuters

Posamezni državljani lahko sponzorirajo begunce prek lokalnih skupnosti oziroma več kot 90 sekularnih in verskih organizacij, s katerimi je zvezna vlada podpisala pogodbe o sponzorstvu. Postopek je precej zapleten in vključuje veliko birokracije. Prišleki, njihov status mora potrditi visoki komisariat OZN za begunce (UNHCR), gredo skozi temeljit varnostni pregled, ponavadi še preden stopijo na kanadska tla. Ko so v Kanadi, postanejo skrb sponzorjev. Ti so eno leto odgovorni zanje, v tem času jim poskušajo najti primerno zaposlitev ali jih vključijo v izobraževalni program. Po koncu tega obdobja se pričakuje, da bodo begunci samovzdržni.

Podobne programe poznajo tudi drugje

Sponzorski program kljub pomanjkljivostim − predvsem nevarnosti, da bi vlade preložile skrb za begunce na zasebne partnerje − prinaša jasne koristi, tako za begunce kot lokalne skupnosti in državo kot celoto, trdijo njegovi zagovorniki. Ne le da prerazporeja stroške in zmanjšuje pritisk na javni proračun, ampak tudi omogoča posameznikom in skupnostim aktivno sodelovanje pri reševanju begunske krize. Raziskave po besedah predstavnikov nevladne organizacije Open Society Foundations hkrati kažejo, da se sponzorirani begunci v življenju bolje znajdejo kot tisti, za katere je zadolžena zvezna oblast.

Kanada ni osamljen primer. Podobni programi obstajajo v Avstraliji, Novi Zelandiji, Argentini in Nemčiji. V zadnjem obdobju se po njej zgledujejo tudi nekatere druge evropske države. Sponzorske programe preizkušajo na Irskem in v Švici, v Veliki Britaniji bodo svojo različico kanadskega modela predstavili letos. Uspeh seveda ni zagotovljen, ampak je, upoštevajoč razmere v evropski soseščini, več kot dobrodošel.