Tiskane izdaje
Kijev – Zdi se, da sta vzhodno od Evropske unije dve Ukrajini: ena, ki je postala pomemben dejavnik v veliki vojni igri dveh sil (Zahoda in Rusije), in druga, ki bolj ali manj uspešno poskuša celovito prenoviti notranji politični in družbeni ustroj. Čeprav sta obe tesno prepleteni – Ukrajina z reformami, vsaj na papirju, sledi navodilom Zahoda in upa na njegovo podporo –, je v državnih uradih in nevladnih organizacijah v Kijevu slišati predvsem o korupciji, ki se je v 25 letih samostojnosti dodobra ukoreninila v vsako ped države.
Boj proti korupciji poteka na vseh najvišjih ravneh, kar od politike zahtevajo ne le IMF in Evropska unija s pridružitvenim sporazumom, podpisanim predlani, ampak to pričakujejo tudi ukrajinski protestniki in njihovi podporniki, ki so v začetku leta 2014 z revolucijo dostojanstva na trgu Majdan zahtevali spremembe. Danes, dve leti pozneje, zanos tistih dni na najvišjih ravneh politike počasi bledi. Spremembe so bolj ali manj zapisane le na papirju, implementacija že sprejetih reform poteka počasi, vrstijo se očitki proti predsedniku Petru Porošenku, da je, tako kot njegovi predhodniki, začel kopičiti politično moč. »Treba se je zavedati, da sta bila zadnjih dvajset let najdonosnejša posla v Ukrajini politika in nadzor nad proračunom … To je glavni problem,« je pred kratkim za tuje novinarje povedala Olena Sotnik, mlada poslanka iz stranke Samopomoč, ki je v politiko vstopila po Majdanu. Drugi problem je – in tako je po njenih besedah še danes –, »da je od vseh oligarhov najmogočnejši prav predsednik. Zato je reforma tožilstva, ki je pod nadzorom predsednika, zahtevna, zato je skoraj nemogoče reformirati sodstvo, zato je reforma vojske skoraj nemogoča, saj si jo predsednik vedno prizadeva obdržati pod svojo oblastjo. Gradi svoj imperij in kopiči vpliv.«
Kopičenje moči v svojih rokah
Kritična je tudi poslanka Svitlana Zališčuk iz vrst stranke Bloka Petra Porošenka. Pravi, da mladi poslanci po dveh letih spoznavajo, da politika in predsednik niso pripravljeni na spremembe. Pri tem dodaja, da če bi v državi začeli velike spremembe, bi se moral Porošenko odločiti, da ne bo znova kandidiral, ampak sprejemal nepriljubljene reforme, ki bi ga najverjetneje stale podpore volivcev. »Ne bi se smel obnašati kot politični investitor, ampak donator. Moral bi investirati v neodvisnost institucij. Kar dela zdaj, je kopičenje moči v svojih rokah. Takšnega predsednika smo že imeli,« je povedala.
Na ulicah ob trgu Majdan so danes portreti ubitih med protesti, obdani s cvetjem in svečami. Foto: Reuters
Porošenko velja za oligarha in v Ukrajini so oligarhi tisto, kar ljudje najbolj globoko prezirajo. Svoje ljudi ima (podkupljene) v politiki, kjer podpirajo ali zavračajo zakonodajo, ki bi vplivneže lahko omajala, še ena varovalka pred roko pravice je sama roka pravica. Največ korupcije je prav v vrstah tožilstva in sodstva, kjer o napredovanju doslej niso odločale kompetence, ampak predvsem politične usluge. Začaran krog sklenejo mediji, ki so v večini rokah bogatih posameznikov.
Artem Sitnik, direktor pred kratkim ustanovljenega Nacionalnega protikorupcijskega urada (NABU), pravi, da ko se lotijo kakšnega vidnejšega človeka, poskušajo že vnaprej predvideti, kateri od medijev bo njihovo delo označil za politični pregon. Urad je ena od štirih novih institucij, pristojnih za pregon korupcije v državi. Artem Sitnik se je v moderno zgodovino Ukrajine zapisal kot prvi direktor, ki je vodenje državne agencije prevzel po selekciji na javnem razpisu. Ko je januarja 2015 prevzel položaj, je bila pred njim vse prej kot preprosta naloga. Urad je tedaj obstajal le na papirju, pričakovanja ljudi pa so bila že vse od začetka izjemno velika. Še preden je zaposlil kakšnega od sodelavcev, so ga že spraševali ali so sprožili kakšen postopek. Hiteli so pri delu, 4. decembra 2015 pa začeli preiskovati prve primere.
Upanje so mladi
Urad, tako kot številni drugi, svoje upe polaga v mlade – povprečna starost detektivov je 26 let, torej so to ljudi z bolj ali manj neobremenjeno preteklostjo in visoko izobrazbo. Čeprav imajo malo izkušenj, so v letu dni vzeli pod drobnogled številna vidna imena iz poslanskih in sodnih vrst. Prijeli so več kot deset tožilcev in šest sodnikov. Več poslancev je po tem, ko je bilo jasno, da bodo izgubili imuniteto, pobegnilo v tujino. Po besedah Sitnikova je priljubljena destinacija Dunaj.
Med pregonom se spopadajo s številnimi ovirami: od imunitete, bega, in kar je največja težava – neučinkovitega, še vedno skorumpiranega sodstva. »Naša naloga je, da ljudi pripeljemo pred sodišče, ampak beseda sodišča je tista, ki je zadnja,« je pojasnil Sitnik. V sodstvu še vedno sedijo ljudje, ki veljajo za nevredne zaupanja.
Dvomi o kredibilnosti ukrajinskega sodstva ne prihajajo le iz Evropske unije, številne pomisleke imajo tudi Ukrajinci. Član odbora organizacije Reanimation package of reforms (RPR), ki združuje 65 nevladnih organizacij in think tankov, Mikhailo Žernakov pojasnjuje, da se zaupanje javnosti v sodstvo – po različnih javnomnenjskih raziskavah – giblje med petimi in 12 odstotki. »Tako slabo je. Seveda, ne brez vzroka.« Po njegovih besedah so to posledice negativne selekcije, ki je potekala v preteklosti. »Sodnik si lahko postal le na dva načina: ali si plačal visoko podkupnino ali pa si bil povezan z nekom iz politike.« Da v sodstvu ni vse tako, kot bi moralo biti, je bilo po njegovih besedah najbolj očitno predvsem v najbolj občutljivih in vidnih primerih.
Idej, kako se lotiti širokega problema, je veliko. V začetku junija je vrhovna rada sprejela amandmaje k ustavi – med drugim naj bi se v sodstvu zaposlovalo z javnimi razpisi, povišala naj bi se sodniška plača, odpustilo nekompetentne sodnike, ustanovilo novo vrhovno sodišče … Čeprav je Svet Evrope spremembo podprl, so opozorili, da gre vendarle le za prvi korak. Nova zakonodaja ima kar nekaj pomanjkljivosti, ki odpirajo vrata pritiskom od zunaj. »Sprejete so bile ustavne spremembe ... Zdaj vzpostavljamo novo vrhovno sodišče. Ključno vprašanje bo, kako bomo izbirali nove sodnike. Na koncu lahko končamo s Porošenkovimi sodišči. Naša naloga je to preprečiti, torej naloga civilne družbe,« je še prepričan Žernakov, sicer sam nekdanji sodnik.
Škode in toyote
V sodniških vrstah si želi novih ljudi, izbranih na odprtih razpisih, torej spremembe, podobne tistim, ki jim je bila pred kratkim priča policija – milica velja za še en razvpit skorumpiran organ. Morda najvidnejša sprememba ali pa le novost zadnjih dveh let so na novo ustanovljeni patruljni policisti, ki so danes navzoči v 30 večjih krajih po državi.
Na ulicah Kijeva se tako sočasno sprehajata prihodnost in preteklost, zahod in vzhod. Novo patruljno policijo, ki obstaja sočasno s staro, so izurili s finančno pomočjo ZDA pa tudi Avstralije in Francije. Razlika med »starimi« miličniki in novimi policisti je že na prvi pogled očitna: medtem ko se prvi po mestu vozijo v škodah, oblečeni v svetlomodre srajce s poudarjenimi velikimi kapami, se drugi, mladi in postavni policisti in policistke, vozijo v iz Japonske podarjenih toyotah prius, in to v uniformah, poslanih iz ZDA, ki precej spominjajo na opravo ameriških policistov. Široke kape so, vsaj poleti, nadomestile kape s šilti in srajce kratke oprijete majice, ki poudarjajo fizično kondicijo policistov.
»Glavna razlika, zakaj jim ljudje zaupajo, je postopek zaposlovanja. Vsakdo se je lahko prijavil … Niso se prijavili le stari člani milice in dobili novo uniformo, ampak je potekal pravi razpis,« je povedal Vadim Miskji, prav tako član organizacije Reanimation package of reforms. Da bi nove policijske sile obvarovali pred skušnjavami, njihova plača znaša od 270 do 360 evrov, torej je trikrat višja od tiste, ki jo zaslužijo kolegi v vrstah milice.
Ko so se julija lani prvič sprehodili po ulicah, so jih ljudje sprejeli kot težko pričakovano novost. Leto dni pozneje je na ulicah še vedno opaziti policiste in miličnike. Število zadnjih so zmanjšali ali pa so jih premestili v pisarne. Za novimi obrazi na ulicah so tako še vedno stari v pisarnah. Reforma se je začela, a je obstala nekje na pol poti.
Po sporu z Rusijo cene energentov v Ukrajini le še naraščajo. Foto: Reuters
Ukrajina je kljub spremembam, ki jih je prinesel Majdan, še vedno država, kjer divja vojna, potrebne politične spremembe pa z dneva v dan zavirajo različni interesi in slab gospodarski položaj. Ljudje si želijo sprememb, a jih je po podatkih Kijevskega mednarodnega inštituta za sociologijo kar 76 odstotkov prepričanih, da vlada vodi državo v napačno smer.
Kot ribolov na Discovery Channel
Krzysztof W. Siedlecki, poljski podjetnež, ki že vrsto let dela v Ukrajini, je boj proti korupciji opisal kot ribolov na Discovery Channel – veliko truda vložijo v to, da ribo potegnejo iz vode, jo dvignejo nad glavo in se z njo pobahajo …, nato pa jo znova izpustijo. Mnogi opozarjajo, da spremembe zakonodaje in prevetritev najvišjih vrhov države ne bodo dovolj, potrebna bo ne le sprememba miselnosti, ampak tudi izboljšanje slabega materialnega položaja državljanov, iz česar se napaja korupcija. Po podatkih programa ZN za razvoj (UNDP) živi skoraj četrtina Ukrajincev v relativni revščini, okoli 5,5 milijona jih je upravičenih do državnega subvencioniranja najbolj osnovnih stroškov, cene energije pa se iz meseca v mesec povišujejo. Zadnja, 25-odstotna podražitev elektrike se je zgodila marca, naslednja se bo septembra.
