»V tako nazadnjaški državi zame ni prihodnosti«

Istanbul – V četrtek pozno zvečer so se po Istanbulu in Ankari razširile (neresnične) govorice o ponovnem poskusu vojaškega državnega udara. V Istanbulu sta hkrati zavladala paranoja in obsedno stanje. Ljudje so mrzlično brkljali po svojih telefonih. Ponovno so se oglasili mujezini in iz mošej pozivali ljudi, naj odidejo na ulice.

»Vse to je težko zdržati. Na robu sem z živci. Žalostna sem. Ne vem več, kje stojim. Sem absolutno proti vojaškim udarom, a hkrati s temi ljudmi nimam nič. Strah me je, ko jih opazujem. Polni so sovraštva,« je, medtem ko so se trgu Taksim iz vseh smeri bližali privrženci predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana, dejala mlada arhitektka E., ki je kot večina mojih tukajšnjih sogovornic in sogovornikov želela ostati neimenovana.

»Allahu akbar!« je glasno odmevalo po nakupovalni ulici Istiklal. Na Taksimu, kamor protestnike vsak večer vozijo brezplačni avtobusi, na miting resnice, je vihralo na tisoče turških zastav. Moški so bili ponosno agresivni. Pogled jeznih, maščevanja željnih zmagovalcev je bil uprt naravnost v drugačnost. V tisto drugačnost, ki smo je bili dolga leta vajeni na ulicah največjega in najbolj evropskega turškega mesta. Je mogoče, da se je v vseh teh letih, v tišini, že zgodila nekakšna kulturna revolucija? Ali pa smo priče »napihnjene« resničnosti z nastavki gledališke predstave? »Oboje. Turčija se je v zadnjem desetletju močno spremenila. Še zdaleč nismo več sekularna družba. Religija se je tesno prepletla z državo. To se pozna tudi v izobraževalnem sistemu. Nazadnjaški del družbe je od vladajoče Stranke pravičnosti in razvoja (AKP) dobil močan zalet. To je to, kar zdaj vidiva. V takšni, nazadnjaški državi zame in za moje prijatelje ni prihodnosti,« je nadaljevala uspešna arhitektka.

»Turška ulica«

Proti mostu čez Bospor, ki so ga pred tednom dni s tanki in oklepnimi vozili zasedli pučisti, se je prebijala velika množica ljudi. Nekateri so v znak spomina na »mučenike«, ki so umrli med spodletelim poskusom vojaškega državnega udara, v rokah nosili sveče in uokvirjene fotografije žrtev. Med njimi so, kot po nogometni tekmi, divjali avtomobili, okrašeni z zastavami, in hupali v neskončnost. Vzklikalo se je predsedniku, vladajoči stranki, Turčiji. Policije, ki je čez dan tudi v civilni obleki množično legitimirala ljudi na ulici, ni bilo videti. Sem ter tja je kdo izza pasu ali iz žepa potegnil pištolo. Verjetno v opozorilo in opomin in predvsem, da bo brez najmanjšega dvoma jasno, kdo tukaj in zdaj obvladuje »turško ulico«.

»Skrbi me, da bo samo še huje. Čistke bodo trajale še dolgo. Izredne razmere so uvedene kot podlaga za obračun z drugače mislečimi. Mislim, da je naš boj za več svobode, ki je potekal že v parku Gezi, izgubljen. Na drugi strani je večina. Imajo absolutno oblast in orožje in vero,« je, pogreznjen v globoko depresijo, dejal Š., lastnik uspešnega internetnega podjetja, ki se nama je pridružil v mestu. Z arhitektko E. sta bila sošolca v srednji šoli. »Takrat smo mislili, da bomo kmalu pristali na Marsu. Zdaj pa se zdi, da bomo pristali v srednjem veku. Ali v Iranu v času islamske revolucije. Katastrofa,« je jezno dejal Š.

Prostor svobode je okupiran. Od zgoraj. In od spodaj. Vez oblasti s »tiho« večino, ki pa je po črnem petku glasno spregovorila, bi bila težko močnejša. Množične aretacije, pregoni, suspenzi in odpusti z delovnih mest se bodo nadaljevali. Ne glede na škodo, ki jo bo to povzročilo državi. Prioritete oblasti – in ulice – so se v zadnjem tednu precej jasno vzpostavile. Ne, poti nazaj ni več, sta se v paranoični istanbulski noči strinjala moja sogovornika. Težko jima je bilo oporekati.