Tiskane izdaje
Pot od letališča v Katmandu me je presenetila, saj poškodb potresov, ki sta aprila in maja stresla Nepal, skoraj ni bilo videti. Predvsem pa me je presenetil utrip mesta. Množica ljudi z maskami na obrazih – zaradi slabega zraka – se je mešala z drvečimi vozili, avtomobili in motorji.
Poškodovanih zgradb ob hotelu ni bilo videti, več sledov potresa je na poti v središče, na trg Darbar. Porušeni templji, kupi ruševin, med njimi pa množica ljudi, ki hitijo na vse strani, podprte zgradbe in šola v šotorih, kot da bi se bogovi maščevali nad urbano degradacijo nekdanje prestolnice kraljevine Katmandu.
Podobne poškodbe kot Katmandu je utrpel glavni trg Darbar v Patanu. Uničenih ali hudo poškodovanih je bilo menda kar 80 odstotkov zgradb z liste Unescove svetovne kulturne dediščine. Trg je zdaj očiščen, kamnite in lesene elemente porušenih templjev so shranili v kraljevi palači v upanju na čimprejšnjo rekonstrukcijo.
Razpoke na stupi, ki jo je na hribu Svajambahu zasnoval indijski kralj Ašoka, so že zapolnili. Ruševin porušenih in poškodovanih templjev še niso odstranili. Med kupi ruševin potekajo verski obredi.
Najhuje je bilo v Bhaktapurju, najmlajši in najlepši prestolnici nekdanjega kraljestva v Nepalu, ki je s tradicionalno arhitekturo ohranila prvotni značaj mesta, kjer še vedno živijo smrtniki in bogovi v vsakdanjem sožitju. V mestu s pretežno hindujskim prebivalstvom je več kot sto svetišč in templjev ter bivališč svečenikov.
Že ob vstopu skozi mestna vrata na glavno cesto, ki vodi na zgornji trg Tačapal Tol, je sredi ceste nameščen hindujski ceremonialni voz, ki ne dopušča prehoda vozil. Poškodovane zgradbe, ki z nagnjenimi pročelji ustvarjajo občutek, da se bodo vsak trenutek sesule, so podprte z lesenimi drogovi. Ruševine pet- in šestnadstropnih hiš odstranjujejo ženske, ki odpadni material odnašajo v posodah na glavi.
V nevarno poškodovanih zgradbah in zasilnih kolibah se nadaljuje trgovska dejavnost. Lončar med ruševinami vrti svoje kolo, na tleh pa se sušijo posode. Pod arkadami redkih nepoškodovanih hiš moški igrajo šah, kot da jih tragedija sosedov, ki so izgubili svoja bivališča in vso imovino, ne zanima.
Najlepše rezbarije v Nepalu
Glavni tempelj trga Tačapol Tol je Datatreja, zgrajen v petnajstem stoletju, kot pravi legenda, iz enega samega drevesa. Prvotno je bil namenjen bivanju jogijev in romarjev, ki v mesto prihajajo ob festivalu Šiva, pozneje je bil spremenjen v tempelj. Poleg njega je zgrajen samostan Pujari, verski center hinduizma. Zelo ga je poškodoval potres leta 1934, ki je takrat prav tako kot letos največjo škodo povzročil mestu Bhaktapur. Obnovili so ga z nemško tehnično in finančno pomočjo kot darilom takratnemu prestolonasledniku Birendri. Samostan ima štiri štirinadstropne enote z notranjimi dvorišči, okrašene s čudovitimi rezbarijami, najlepšimi, kar jih premore Nepal. Med njimi je verjetno najlepše in najbolj znano »pavovo okno«. Tudi letošnji potres samostanu ni prizanesel.
Zgradbe v dolini Katmandu so stoletja gradili enako. Niso temeljene, pročelja navadno pokriva dobro žgana opeka, ki se kot plašč naslanja na zidove iz čerpiča – na soncu posušene opeke – ali le slabo žgane opeke, povezane z vezivom iz blata, krvi in slame, vmesni prostor pa je napolnjen z nevezanim gradbenim materialom. Grajene so, da zdržijo vertikalno težo, horizontalnih sil potresa pa ostrešje in konstrukcija zidov večnadstropnih zgradb ne preneseta.
Kaj storiti s čudovitimi pročelji upognjenih sten, ki stojijo le s pomočjo lesenih podpornikov, sem vprašal arhitekta prof. Rabindro Purija, ki se ukvarja z zaščito spomenikov. Odgovoril je, da ni druge rešitve, kot da zgradbo porušijo in zgradijo novo pročelje. Ta rešitev pomeni veliko izgubo za kulturne spomenike, saj za ponovno gradnjo gotovo ne bo ne denarja ne ljudi, ki bi bili vešči tradicionalne gradnje. Te bosta nadomestila beton in »moderna« arhitektura zgradb. »Nič hudega,« meni Daniel Strode, strokovnjak UNDP (programa OZN za razvoj), ki nepalskim inženirjem predava varno rušenje poškodovanih zgradb, »novo mora nadomestiti staro!«
Pa vendar, mogoče pa le obstajajo alternative rušenju nekaterih pomembnih spomenikov arhitekturne dediščine. Poskusiti bi bilo treba z vrnitvijo zunanjega sloja stene s hidravliko v prvotno stanje, nato pa skozi notranjo oblogo injektirati steno in povezati vertikalne plasti z vmesnim betonom. Poleg tega bi bilo treba tudi stene dodatno utrditi z notranje strani z jekleno konstrukcijo. Seveda to ni poceni, a bi bilo morda tehnično in finančno optimalno za rešitev objektov neprecenljive svetovne kulturne dediščine.
Tudi trg Darbar s kraljevo palačo je, kot velikokrat v zgodovini, zelo poškodovan. Na potres iz leta 1934 spominjajo še vedno prazne ploščadi in skulpture levov, ki so nekoč varovali svetišča. Poškodovano palačo, ki je v zadnjih stoletjih izgubila štiri petine nekdanje površine, podpirajo leseni podporniki. Poškodovani ali porušeni so skoraj vsi templji na trgu. Kamniti tempelj Vatsala Devi je porušen, prav tako Taba Satal in Fasi Dega. Zahodnih vrat na trg Darbar v mogulskem slogu ni več. Kamniti in leseni elementi porušenih zgradb so shranjeni v palači in čakajo na čas, ko bo spet mogoče zgraditi, kar je potres porušil.
Urbanistični koncept
Dolina Katmandu leži na križišču starodavnih trgovskih poti iz Indije, Butana, Tibeta in Kitajske, od koder so prihajali prebivalci in vplivi verstev, arhitekturne in umetniške dejavnosti.
Urbanistični koncept glavne etnične skupine v Nepalu hindujsko-burmanskega izvora Nevara je svet in zaščiten prostor, materializiran kozmični sveti diagram mandale, na podlagi katerega so postavljena vsa mesta in vasi v dolini Katmanduja.
V verovanju budistov in hindujcev pomeni mandala mikrokozmos v ekvilibriju z vesoljem. Na kardinalnih točkah mandale v dolini so postavljena štiri svetišča, posvečena Budi, po štirje templji hinduističnim božanstvom Višnuju, Ganeši in Durgi, ki žrtvujejo živali, da varujejo dolino pred nezgodami. To pa tudi za božanstva ni lahka naloga.
Indijska plošča se je na poti proti severu pred milijoni let zaletela v azijsko in dviguje gorovje Himalaja. Razpoka, pod katero se gubata plošči, je vir pogostih potresov. Najstarejši znani potres v Nepalu je bil zabeležen leta 1255 po Kristusu. Od takrat so se tla močno stresla vsaj vsakih sto let.
Potres leta 1934 v Nepalu in indijskem Biharju je zahteval 12.000 žrtev, porušil je zgradbe v Katmanduju, Patanu in Bhaktapurju. Posledice tega potresa, predvsem v Bhaktapurju z ruševinami templjev v središču mesta, še niso bile odpravljene, ko sta potresa aprila in maja letos spet podirala stavbe in morila prebivalce.
Predpise o gradnji mest so iz Indije prinesli že v četrtem in sedmem stoletju. Strogo so jih upoštevali svečeniki − arhitekti pri načrtovanju in gradnji mest ter vsake zgradbe, v proporcih vsakega objekta od stavbe do skulptur.
Čeprav je dolina Katmanduja zaključena celota, so med posameznimi mesti vendar velike razlike. Na površini, ki ni večja od Ljubljanske kotline, so po smrti vladarja Šitija Mala konec trinajstega stoletja Nepal razdelili na tri kraljestva. Kraljeve prestolnice Katmandu, Patan in Bhaktapur so med seboj oddaljene le nekaj kilometrov. Patan je najstarejše mesto, staro dva tisoč let. V Bhaktapur, najlepše mesto, so se iz Patana preselili kralji v osmem stoletju. Najmlajše mesto, verjetno zasnovano v devetem stoletju, je Katmandu. Leta 1990 je imelo 105.000 prebivalcev, nekoliko manj Patan in Bhaktapur. Danes ima dolina Katmandu več kot dva milijona prebivalcev. Zdaj je koncept mandale, ki predpisuje sožitje človeka in narave, porušen.
Vladarji treh kraljestev so bili skoraj nenehno v sporih, med seboj pa so tekmovali, kdo bo imel lepšo prestolnico. Glavni trgi vseh treh nekdanjih prestolnic, ki se imenujejo Darbar, s kraljevimi palačami, hindujskimi in budističnimi templji ter svetišči, vodnjaki in bazeni, prenočišči za romarje in popotnike ter zgradbami, ki so namenjene vsakdanjim opravilom, družabnemu in verskemu življenju prebivalcev, so zakladnice nepalske in svetovne arhitekturne dediščine pod zaščito Unesca.
Merilo urbanizma je človek
Po vzoru mandale so mesta razdeljena na trge s templji lokalnih božanstev, vodnjaki in javnimi zgradbami, ki jih povezujejo ulice. Prostore med njimi zapolnjujejo stanovanjske zgradbe strogo določenih klanov po kastah in poklicih.
Zgradbe v središču mesta imajo tudi do pet nadstropij, namenjenih višjim kastam, a višina zgradb in število nadstropij se zmanjšujeta proti obrobju, kjer živijo nižje kaste. Med stanovanjskimi zgradbami z lepo okrašenimi pročelji s simetrično razvrstitvijo oken so zelo ozke ulice. V pritličjih zgradb so na ulični strani trgovine ali delavnice. Središčno je umeščen vhod v dvorišče – atrij, okoli katerega so prostori za skladišča. Atrij je namenjen gospodinjskim opravilom in igri otrok. V njegovih vogalih so strme stopnice, ki vodijo v prvo nadstropje. Tu so spalnice z manjšimi zamreženimi okni, v nadstropju nad njim pa dnevni prostori z veliko okensko odprtino z razgledom na ulico. Pod streho sta kuhinja in družinska kapelica, kamor tujec ne sme vstopiti. Dimnikov ni, dim se prosto vali skozi zračne odprtine. Sanitarije in vodnjaki so skupni na javnih površinah. Dvorišča so med seboj povezana z ozkimi hodniki. Lastništvo hiš je zasebno, lahko tudi v lasti celotne družine, klana ali posameznika, ki stanovanja oddaja ljudem brez lastništva.
Arhitektura spomenikov v Nepalu ni megalomanska, merilo urbanizma in arhitekture je človek. Urbanistični koncept posvetnih in verskih zgradb daje mestom v dolini Katmandu poseben in edinstven pečat uniformnosti, individualni pečat vsakega objekta pa umetniško ustvarjanje obrtnikov, rezbarjev, keramičarjev, mizarjev, kamnosekov in obdelovalcev kovin. Arhitektura Nepala je edinstvena vrednota na listi Unesca vse od leta 1970.
