Tiskane izdaje
Pariz – Dan po tem, ko so predstavniki 195 držav z glasnim aplavzom in vzkliki veselja, nekateri tudi s solzami v očeh, v Parizu pozdravili težko izpogajani podnebni sporazum, strokovnjaki z vsega sveta opozarjajo, da pri izpolnjevanju obljubljenega ne gre izgubljati časa. Čeprav priznavajo, da je bil dogovor velik preboj, so ga mnogi označili za premalo ambicioznega.
Francoska tiskovna agencija AFP poroča, da velike besede, ki so spremljale pariški podnebni vrh, še zdaleč niso dovolj, še več, predstavniki različnih držav in s tem interesov so v zadnjih tednih z žolčnim barantanjem pokazali na številne politične in ekonomske ovire, ki bodo stale na poti zastavljenega cilja. Ta je omejiti dvig povprečne globalne temperature pod dve stopinji Celzija do konca stoletja glede na predindustrijsko dobo, države pa spodbuja celo k ukrepom za omejitev na 1,5 stopinje. A strokovnjaki svarijo, da konkretni ukrepi, ki jih je doslej napovedalo 187 držav, ciljajo bolj kot ne na tri stopinje. Da bi cilj dosegle, bodo morale postopoma ukrepe zaostrovati.
Lučka Kajfež Bogataj: Politično super, znanstveno slabo
Klimatologinja in članica Medvladnega panela za podnebne spremembe Lučka Kajfež Bogataj čestita politikom, da so si vzeli čas, ko je na dnevnem redu toliko drugih stvari, da so pri sporazumu zraven vse države in da so vse tudi razpravljale. Tu pa se čestitke končujejo.
»Glavna sugestija znanosti je bila časovnica, ki je v sporazumu ni, odstotki zmanjšanja emisij po letih in kdaj natančno naj bi emisije dosegle vrh. Sporazum govori o temperaturah, bistveno pa bi bilo, da bi govoril o emisijah. Manjkajo zaveze posameznih držav, tudi znotraj Evropske unije. Notri imamo Nemčijo in Veliko Britanijo z veliko zgodovinsko odgovornostjo,« je za Delo povedala Kajfeževa.
Tretja stvar je denar za pomoč revnejšim državam oziroma pravičnost, ki izhaja iz popravljanja zgodovinskih krivic. Bogate države ne morejo toliko zmanjšati emisij, da bi preprečila katastrofalne posledice podnebnih sprememb, pomagati bodo morale tudi države v razvoju. »Edino pravično je to zato, da bogate države svojo zgodovinsko odgovornost poplačajo v denarju. Iz pariškega sporazuma pa ni jasno niti kdo bo dal niti koliko bo dal,« opozarja Kajfeževa. Dodaja, da je zdaj štiri leta časa za ratifikacijo sporazuma v vseh državah, če bodo v tem času države v razvoju spoznale, da bogatih pravičnost ne zanima, bodo lahko celo odstopile od podnebnih zavez.
Lučka Kajfež Bogataj še meni, da je mednarodna skupnost šele na začetku. »Kjotski protokol so ratificirali osem let, pa je bil mnogo bolj nedolžen. Pri pariškem sporazumu je določeno, da bodo še le leta 2023 pogledali, kaj so naredili in kakšne cilje si je treba zastaviti za naprej. V osmih letih lahko Kitajska in druge države skurijo še stotine milijonov ton premoga,« pravi Kajfeževa in dodaja, da so politiki zdaj pokazali orožje, treba pa se je začeti tudi boriti.
Veselje ob potrditvi dogovora. Foto: Jay Directo/AFP
WWF Adria: Ne dovolimo, da nosilci odločanja zaspijo zato, ker je sporazum sprejet
Da je sporazum pomanjkljiv, so prepričani tudi v WWF Adria. Zavezo o omejitvi segrevanja na manj kot dve stopinji Celzija pozdravljajo, a tudi oni poudarjajo, da se države v resnici še niso dogovorile o načinu, kako to tudi doseči.
»Zaskrbljujoče je, da sporazum ne zagotavlja jamstva za pomoč skupnostim, ki so že ogrožene zaradi sprememb. Predlagani mehanizmi pri nadomestilih za stroške in izgube, ki so posledica podnebnih sprememb, zanemarjajo potrebe revnih in ranljivih. Z našega vidika je to ena večjih pomanjkljivosti sporazuma. Vendar pa sporazum vsebuje elemente, ki omogočajo vladam, da samostojno izboljšajo ukrepe za ublažitev in prilagajanje ter povečajo svoje finančne prispevke. Upajmo, da se bo to tudi zgodilo,« je zapisal Martin Šolar, direktor WWF Adria.
Tudi na WWF Adria poudarjajo, da je sprejeti sporazum šele prvi korak: »Zdaj moramo njegove sklepe, priporočila in dogovore tudi uveljaviti, če želimo doseči napredek. Prav tukaj imata lahko civilna družba in širša javnost največji vpliv - ne dovolimo, da nosilci odločanja zaspijo zato, ker je sporazum sprejet, temveč bodimo stalni in budni stražar uveljavitve tega sporazuma.«
Greenpeace Slovenija: Prihodnost več ne bo fosilna
Na ravni držav članic bo potrebno konkretno začrtati premik iz trenutno ogljično razmeroma intenzivnega gospodarstva v popolnoma brezogljično gospodarstvo, kar moramo na strani razvitih držav doseči nekje do leta 2050, pa je za STA povedala vodja okoljevarstvene organizacije Greenpeace Slovenija Nina Štros. »Torej na nek način je pariški sporazum dal jasen signal in nakazal pot, da enostavno prihodnost več ne bo fosilna in da bo obnovljiva. In tukaj bo sedaj potrebno narediti največ dela,« je dodala.
V izjavi za javnost, objavljeni na spletni strani Greenepeaca Slovenija, je še zapisala, da mora biti sporazum jasen signal slovenskim odločevalcem, zlasti finančnemu ministrstvu, da preneha gledati na podnebne ukrepe kot nepotrebne stroške, ki se jim lahko izognemo, temveč kot nujne in prednostne ukrepe. K podnebnim ukrepom da smo etično zavezani in ekonomija mora temu slediti, ne obratno.
Spremljanje napredka in novi, odločnejši koraki
Včeraj sklenjeni sporazum predvideva že omenjeno omejitev segrevanja ozračja na manj kot dve stopinji Celzija, države pa spodbuja k omejitvi na 1,5 stopinje. Da bi cilj dosegli, bi morali globalni izpusti toplogrednih plinov doseči vrh v kar najkrajšem času, neto ničelne izpuste - sporazum navaja razmerje med izpusti, za katere je odgovoren človek, in obsegom, ki ga vsrkajo ponori - naj bi dosegli v drugi polovici stoletja. Vsakih pet let bi pod drobnogled vzeli izpolnjevanje zastavljenih ciljev, države pa bi svoje ambicije posledično stopnjevale.
Prvi pregled globalnega napredka bo po poročanju STA leta 2023, pregled izpolnjevanja nacionalnih ciljev pa leta 2025. Svoje predloge nacionalnih ciljev je, kot že omenjeno, podalo 187 držav, veljati pa bodo začeli leta 2020. Leta 2018 bodo opravili pregled stanja.
Razvite države so v skladu s sporazumom dolžne zagotoviti tudi finančno pomoč državam v razvoju tako pri zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov kot pri prilagajanju na posledice podnebnih sprememb. Države v razvoju lahko pri tem sodelujejo prostovoljno, če želijo. V manj zavezujoči del dogovora je vključeno določilo, da bodo razvite države svojo pomoč krepile od 100 milijard dolarjev letno v letu 2020.
