Ve kdo, kako kaznovati Kima mlajšega?

Po severnokorejski eksploziji vsi kličejo k poostritvi sankcij, nihče pa se ne vpraša o povsem zgrešeni jedrski politiki velesil.

Objavljeno
07. januar 2016 18.03
Damijan Slabe
Damijan Slabe

Severnokorejski test jedrske bombe, domnevno celo vodikove, je izzval ostre mednarodne proteste. Varnostni svet Združenih narodov je na nujni izredni seji eksplozijo soglasno označil za »jasno grožnjo svetovnemu miru in varnosti« in napovedal nove sankcije.

Obtožbe varnostnega sveta, ki se jim je tokrat izjemoma pridružila tudi peta stalna jedrska članica Kitajska, ki sicer velja za zaveznico Pjongjanga, so jasne in nedvoumne. Kot je takoj po izredni seji najmočnejšega gremija ZN povedal ta čas predsedujoči urugvajski veleposlanik Elbio Rosselli, gre za »jasno kršitev vseh resolucij varnostnega sveta«. VS bo zato posegel po nujnih »dodatnih ukrepih«, pripravljanje ustrezne resolucija pa se bo začelo takoj. Ali bodo v njej določene tudi nove sankcije proti režimu Kim Džong Una, za zdaj še ni jasno, je pa iz diplomatskih krogov slišati, da bi lahko šlo za podaljšanje seznama severnokorejskih predstavnikov, proti katerim je varnostni svet že do zdaj uvedel različne sankcije. Če ne bomo ukrepali, je dejal predstavnik Japonske, ki je od začetka leta nestalna članica varnostnega sveta, bomo postavili na kocko avtoriteta in verodostojnost varnostnega sveta.

Povedano drži, da bolj ne bi moglo, vseeno pa je tudi Japonski in Južni Koreji, ki sta zaradi geografske bližine najglasnejši zagovornici ostrih ukrepov proti Pjongjangu, povsem jasno, da gre zgolj za »močne besede«. Zahod je namreč proti Severni Koreji že zdavnaj izčrpal ves arzenal sankcij in mlademu Kimu, ki s svojimi ambicijami državo vodi v popolno bedo, praktično nima več s čim zagroziti. Severnokorejcem pa tudi ne.

Po svoje je dosledno nadaljevanje še tako nore politike Pjongjanga, ki vse od časov hladne vojne temelji na načelu jedrskega zastraševanja in odvračanja, celo logično. Severna Koreja se očitno tudi pod Kim Džong Unom še vedo boji, da bi jo ZDA lahko vojaško napadle. Zato je jedrska bomba, in to celo v rokah čim bolj »nepredvidljivih« generalov, ki so jo pripravljeni uporabiti tudi proti povsem indoktriniranemu severnokorejskemu ljudstvu, zelo učinkovito sredstvo.

Tako rekoč nepomembno pri tem je, ali je bila tokratna severnokorejska jedrska eksplozija res test vodikove bombe, o čemer svet še kar zgroženo ugiba. Glede na učinek, ki bi ga na korejskem polotoku, pa tudi v velikem delu Kitajske in na Japonskem povzročila eksplozija kakršne koli jedrske bombe, je severnokorejsko »obvladovanje vrhunske jedrske tehnologije«, ki bi ga s testom vodikove bombe rad dokazal mladi Kim, tako ali tako namenjeno predvsem severnokorejski notranji rabi. Veliko bolj pomembno vprašanje se namreč glasi, ali Kim Džong Un s to svojo bombo v resnici komu grozi, in ali v širši regiji obstaja nevarnost oboroženega konflikta?

Po mnenju večine ekspertov temu še ni tako. Možnost takega konflikta je relativno majhna, dejstvo, da Severna Koreja ima jedrsko bombo, pa po mnenju nekaterih deluje celo stabilizirajoče. Ker nikomur ne pade na misel, da bi dregal v od vseh pozabljeni režim.

Veliko večja nevarnost kot »jedrski Kim«, ki s svojo bombo bolj kliče na pomoč, k dialogu in upoštevanju (tudi Ameriškem), kot pa grozi, je od vseh pozabljena politika jedrskega razoroževanja. Na začetku mandata jo je za vnaprejšnjo podelitev Nobelove nagrade za mir obljubil ameriški predsednik Barack Obama, potem pa je na obljube povsem pozabil. Tudi zato, ker svetovne jedrske sile z ZDA na čelu niso sposobne zagotoviti jedrskega razoroževanja , je na svetu vse več držav in režimov prepričanih, da je jedrska bomba edini garant pred tujim vojaškim posredovanjem.

Veliko bolj od nikomur pomembnega Kim Džong Una, ki ga je seveda treba ustaviti, je torej nevarno povsem nepremišljeno napihovanje severnokorejskega problema, ki lahko dolgoročno vodi v pospešeno preventivno jedrsko oboroževanje Južne Koreje in Japonske, s tem pa tudi v nebrzdano azijsko jedrsko oboroževalno tekmo. Še »nejedrski« Iran bi se v tem primeru hitro lahko odločil odlepiti tisti »antijedrski obliž«, ki si ga je z jedrskim sporazumom s Teheranom na vse svoje neizpolnjene razorožitvene obljube kot edini uspeh prilepil Barack Obama.