Tiskane izdaje
Padec cen nafte na svetovnih trgih je zadal uničujoč udarec venezuelskemu gospodarstvu in podrl enega od največjih političnih tabujev. Dvig cene goriv, prvi v skoraj dvajsetih letih, in napoved devalvacije nacionalne valute bosta prinesla nekaj več denarja v venezuelski proračun, a na dolgi rok ne bosta izboljšala katastrofalne javnofinančne slike.
V kolikor bi se uresničili načrti pokojnega venezuelskega voditelja Huga Cháveza, bi moralo južnoameriško gospodarstvo postati zgled celini, model na nafti financiranega socializma. Tri leta po njegovi smrti je cena črnega zlata Venezuelo pripeljala na rob bankrota. Nafta predstavlja 95-odstotkov venezuelskega izvoza. Poskusi diverzificiranja gospodarstva so bili v zadnjih desetletjih neuspešni, visoke cene energentov so v večini primerov predstavljale slabo motivacijo za reševanje sistemskih težav; Chávezu so omogočile brezglavo zapravljanje. V času njegove smrti je bilo za sod energenta treba odšteti več kot 100 ameriških dolarjev.
Njegov naslednik Nicolás Maduro si ob vzponu na oblast verjetno ni mislil, da bo znova dočakal dan, ko bo padla na manj kot tretjino te vrednosti in pod vprašaj postavila prihodnost bolivarske revolucije. Na to ga ni mogel pripraviti niti njegov politike bistveno bolj vešči predhodnik.
Neodtuljiva pravica
Maduro je v sredo napovedal sprejetje izrednih ukrepov, s katerimi bo država poskušala vsaj na kratek rok zakrpati 30-milijard dolarjev globoko javnofinančno luknjo, med drugim tako, da bo zvišala cene goriv in razvrednotila vrednost bolivarja, nacionalne valute. 95-oktanski neosvinčen bencin se bo z 0.01 bolivarja podražil na 0,60 bolivarja na liter, kar pomeni, da bo prebivalstvo za vožnjo z avtomobilom plačevalo 6000-odstotkov več kot do sedaj.
Cena goriv je v Venezueli, kjer se najahajo največje potrjene zaloge nafte na svetu, že dolgo časa predstavlja tabu. Veliko prebivalcev, kot je pred leti zapisal New York Times, poceni gorivo razume kot neodtuljivo pravico, tako rekoč skladno z državljanstvom. Politika je zadnji dve desetletji spoštovala njihove želje, tudi zato ker se je bala morebitnih posledic. Podražitve so v preteklosti namreč privedle do političnih nestabilnosti in nemirov: leta 1989, v času podobne gospodarske krize kot jo Venezuela preživlja sedaj, je bila podražitev bencina eden od glavnih vzrokov teden dni protestov in uličnega nasilja, v katerem je umrlo več sto ljudi. Cene goriv so v času Chávezove vladavine ostale nespremenjene, ne glede na to da se je vrednost bencina z visoko inflacijo realno znižala.
V drugi polovici leta 2014, ko je cena nafte na svetovnih trgih začela padati, je oblast znova začela razmišljati o tem, da bi javnofinančni primankljaj pokrila tudi s podražitvijo energentov. Maduro, vse bolj nepopularen, je z odločitvijo odlašal vse do zadnjega. V kolikor bi država vztrajala pri nespremenjeni ceni bencina, najverjetneje ne bi mogla več odplačevati svojih dolgov.
»To je nujen ukrep, za katerega sprejemam polno odgovornost,« je poudaril predsednik, ki je odločitev predstavil kot korak k bolj vzdržnemu gospodarstvu. Venezuelci bodo po besedah njihovega predsednika kljub temu še vedno plačevali najnižjo ceno goriv na svetu. Toda večini prebivalcev v državi, kjer revščina dosega nove rekorde, ta podatek ne bo prinesel bistvenega olajšanja.
Nasprotno, po mnenju ekonomistov bo kumulativen učinek ukrepov dodatno povišal inflacijo ter še otežil dostop do osnovnih življenjskih dobrin, ki jih na policah venezuelskih trgovin drastično primanjkuje. Cene dobrin in storitev so se lani po podatkih venenezuelske centralne banke zvišale za 180 odstotkov. Obseg gospodarstva se je v enakem obdobju skrčil za 5,7 odstotkov.
Upad prilivov
Venezuelski zunanji dolg trenutno znaša okoli 123 milijard dolarjev. Prihodnji teden mora država posojilodajalcem vrniti 2,3 milijarde dolarjev. Po pisanju Economista je malo verjetnosti, da država ne bo uspela poplačati svojih obveznosti v prvi polovici letošnjega leta. Bistveno bolj problematična utegne biti druga polovica, ko morata država in največjo naftno podjetje Petroleos de Venezuela (PDVSA) vrniti še dodatnih 6 milijard dolarjev. Ker je venezuelski izvoz tako rekoč v celoti odvisen od nafte, ki se giblje pri 25 dolarjih na sod, ključen vir deviznih rezerv hitro usiha. Državni naftni velikan je po poročanju Bloomberga januarja letos zaslužil le 77 milijonov dolarjev, kar je 90 odstotkov manj kot v enakem obdobju lani.
Analitiki verjamejo, da je trenutek, ko Venezuela ne bo več sposobna plačevati svojih obveznosti, čedalje bližje.
