Tiskane izdaje
Kaj pravite na novih 30 milijard dolarjev naložb in stalno članstvo v varnostnem svetu OZN? S takšno ponudbo je japonski premier Šinzo Abe prejšnjo soboto prišel v Nairobi, kjer se je udeležil šestega zasedanja tokijske mednarodne konference o afriškem razvoju (TICAD) skupaj s približno 5000 predstavniki iz 48 afriških držav.
Ponudba je očitno gospodarska, finančna in strateška ter odraža (za zdaj) koristno tekmovanje med azijskimi tekmeci za afriško srce. Gre seveda za Kitajsko, Indijo in Japonsko.
Konferenca TICAD je že leta 1993, ko so jo prvič priredili, veljala za japonski odgovor na kitajski prodor na afriško celino. Ko so jo prvič organizirali, je bilo jasno občutiti »utrujenost darovalcev« oziroma zmanjšanje sredstev, ki so jih razviti namenjali Afriki, zato so s takšno pobudo sprva hoteli prebuditi vlagatelje iz otopelosti, ki se je na afriški celini širila med njimi po koncu hladne vojne.
Pred srečanjem kluba G20
Vseh pet dosedanjih konferenc so organizirali na Japonskem, ki je tudi idejna gostiteljica te pobude, pri kateri sodeluje z uradom posebnega svetovalca za Afriko pri OZN ter z razvojnim programom OZN (UNDP). Letos so TICAD prvič organizirali na afriških tleh, in sicer v kenijskem glavnem mestu Nairobi, na splošno pa so bile ocene srečanja pozitivne. To je bil pravi trenutek, da se Afrika spet znajde v središču pozornosti, in to ravno letos, ko bodo začeli izvajati globalne in regionalne razvojne načrte, denimo agendo za trajnostni razvoj do leta 2030 ali še dolgoročnejšo agendo 2063. To je bil tudi pravi trenutek, da celina postane tema pogovorov pred srečanjem državnih in vladnih voditeljev iz držav, zbranih v klubu G20. Srečanje bodo prihodnji konec tedna pripravili v kitajskem mestu Hangzhou.
Precejšnji znesek, ki ga je ponudil japonski premier v soboto, bi dodali 32 milijardam dolarjev, ki jih je Japonska že obljubila Afriki na srečanju TICAD pred tremi leti. Rok za dokončanje projektov, navedenih na prejšnjem zasedanju, je pet let in do zdaj, je poudaril Abe, so uporabili približno 67 odstotkov sredstev. Nov 32-milijardni znesek morajo uporabiti za razvojne projekte v prihodnjih treh letih, z njim bi radi predvsem izboljšali kakovost japonskih naložb pa tudi spodbudili pozornost vlagateljev.
Japonska je leta 2015 v Afriko vložila 1,24 milijarde dolarjev, kar je ne samo manj kakor leto pred tem, ko so neposredne japonske naložbe znašale 1,5 milijarde dolarjev, ampak je dvakrat manj od enega samega naložbenega projekta, o katerem se je Kitajska aprila dogovorila z Ekvatorialno Gvinejo. Kar tretjino od nove obljubljene vsote bodo porabili za infrastrukturo, ki je bila pri japonskem konceptu prodora na afriško celino vse od začetka v središču pozornosti.
»Javna in zasebna japonska podjetja bodo predlagala, da bi sodelovali pri takšnem razvoju, ki ga bo lahko Afrika sama usmerjala,« je poudaril Abe v Nairobiju ter tako posredno namignil na kitajski slog prevlade nad afriško celino, ki največkrat upošteva merkantilna načela.
Prenapihnjeni mit
Kitajska trgovina z Afriko je bila leta 2015 resda vredna 179 milijard dolarjev – japonsko-afriška menjava se je ustavila pri skromni številki 24 milijard –, vendar je mit o veliki kitajski kolonizaciji Afrike večinoma prenapihnjen. Azijska sila je tu poskušala pridobiti zanesljiv vir energije za svojo rastočo industrijo in hotela preveriti, kako močan je afriški trg, na katerem bi bilo mogoče ponujati del izdelkov iz preveč zmogljivih kitajskih obratov. Toda takoj ko se je nafta pocenila tako zelo, da je saudski princ Mohamed bin Salman v ponedeljek osebno prišel v Peking ter potrkal na vrata kupcev, da bi pridobil njihova naročila, se je kitajska naložbena vročica v Afriki hitro ohladila. Kitajske naložbe se bodo letos predvidoma zmanjšale za približno 40 odstotkov, to pa največ pove o tem, kakšno je partnerstvo med azijsko silo in afriško celino.
Kljub temu je kitajska navzočnost na afriških tleh za Japonsko in Indijo velik izziv. Ne toliko zaradi konkurence na afriškem energetskem trgu – ta Japonsko sicer čedalje bolj zanima zaradi dilem glede tega, ali naj se vrne k jedrski energiji ali ne –, ampak bolj zaradi strateškega pomena kitajskega vpliva v Afriki in na morjih okoli nje, saj se v ozadju očitno skrivajo precej širši načrti. Ko se je, denimo, Kitajska odločila, da se bo pridružila mednarodnemu boju proti somalijskim morskim razbojnikom, je v Adenski zaliv poslala floto vojaških ladij, ki tam redno opravljajo patrulje in druge manevre, ti pa so bolj podobni usposabljanju za srečanje s precej resnejšim nasprotnikom, kakor so morski razbojniki.
Boj proti morskim razbojnikom je Kitajska dobro izkoristila tudi za odprtje prvega vojaškega oporišča v Džibutiju, čeprav koncepta nizanja »biserne ogrlice«, ki vključuje gradnjo pomorskih oporišč od Kitajske vse do Rdečega morja, do zdaj ni uresničila.
Prostor političnega tekmovanja
Kljub temu je Japonska, še bolj pa Indija, zaskrbljena zaradi takšne širitve kitajskega vpliva v državah v Indijskem oceanu. Indija je vzpostavila 32 nadzornih točk od Sejšelov in Madagaskarja do Mauritiusa, da bi z njih opazovala pomorski promet in kitajsko vedenje v oceanu, ki ga ima New Delhi za svoj življenjsko pomemben organ.
Japonska upravičeno doživlja Afriko kot prostor političnega tekmovanja s Kitajsko, ki je imela do zdaj večkratno in večstransko prednost na tej celini. Ne samo, da je Južna Afrika članica neformalnega bloka držav Brics, katerega članice so še Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska ter zaradi katerega je azijska sila še posebej tesno povezana z vsako od teh držav, ampak tudi veliko afriških držav še od časov Mao Zedonga občuti idejno povezanost z voditeljico »tretjega sveta«. Ta je v času pokojnega vodje poudarjala pomen boja proti kolonializmu, v času gospodarske globalizacije pa boj za boljši položaj na zemljevidu svetovnega razvoja.
Japonski predlog o dodatnem stalnem mestu za Afriko v varnostnem svetu OZN je res smiseln in bo gotovo še dolgo odmeval v ušesih vseh afriških voditeljev. Toda Abe se je zanj odločil predvsem zaradi japonske frustriranosti, povezane z dolgoletnimi poskusi, s katerimi je Japonska poskušala pridobiti višji položaj v svetovni organizaciji, in sicer takšnega, ki bi ustrezal višini finančnega prispevka Tokia v proračunu OZN. Glede na to, da lahko 54 afriških glasov znotraj svetovne družine s 193 člani odločilno vpliva na številna pomembna vprašanja – nekatera med njimi so povezana z japonskim položajem v OZN, druga s težavami, ki jih imata Kitajska in Japonska v svojih medsebojnih odnosih –, je jasno, kaj bi Šinzo Abe rad dosegel.
Zdaj mora Afrika izkoristiti svojo priložnost. Dvorijo ji najbogatejše in najvplivnejše azijske sile. In res jo potrebujejo. Njihovo medsebojno tekmovanje na afriških tleh lahko morda postane najpomembnejši vitamin, ki ga Afrika potrebuje za zdrav razvoj v prihodnje.
