Tiskane izdaje
Med 26. in 28. marcem bodo Egipčani na predsedniških volitvah izbirali novega voditelja države. A njegovo ime je znano že vnaprej in volitve so namenjene le njegovi potrditvi – vladavina Abdela Fateha al Sisija je namreč trdnejša kot kdaj koli, egiptovska diktatura pa še bolj represivna kot v času Hosnija Mubaraka.
V dneh, ko Egipčani in Egipčanke v sorazmerni varnosti svojih domov obhajajo sedmo obletnico padca despota Hosnija Mubaraka in revolucionarnih dogodkov na kairskem trgu Tahrir, se v Egiptu v režiji predsednika Abdela Fataha al Sisija in njegovih uslužnih podizvajalcev iz vojske, policije in varnostno-obveščevalne službe odvija velika politična farsa. Vsi Sisijevi protikandidati so se namreč v zadnjih dneh in tednih umaknili iz predsedniške tekme, kot edini Sisijev tekmec pa bo konec marca »nastopil« Musa Mustafa Musa, predsednik stranke El Gad (Jutri), ki je že vrsto let tesni Sisijev sodelavec, v zadnjih tednih pa je večkrat celo javno podprl njegovo ponovno kandidaturo. Musa se je v predsedniško tekmo vstopil 15 minut pred koncem roka in postal predmet javnega posmeha.
Sistematičen obračun s protikandidati
Več kandidatov se je zaradi groženj, nasilja in tudi aretacij »odpovedalo« predsedniški kandidaturi. Najbolj znan med njimi je nekdanji predsednik vlade Ahmed Šafik, ki je svojo kandidaturo razglasil v Združenih arabskih emiratih, od koder so ga nato nemudoma izgnali v Kairo. Tam je bil nekaj tednov v hišnem zaporu, ves čas pa so ga »oblegali« agenti varnostno-obveščevalne službe. Pred mesecem dni je zategadelj umaknil svojo kandidaturo. Na tviterju je Šafik zapisal: »Spoznal sem, da ne bi bil idealna oseba za vodenje države v prihajajočem obdobju«. Kot morebitni Sisijev tekmec se je – na kratko – »pojavil« tudi Sami Anan, nekdanji poveljnik generalštaba egiptovske vojske, ki so ga oblasti aretirale takoj potem, ko je razglasil svojo kandidaturo. Podobno velja za polkovnika Ahmeda Konsovo, ki so ga oblasti po objavi videa, v katerem je napovedal svojo vstop v predsedniško tekmo, obsodile na šest let (!) zaporne kazni. Iz predsedniške tekme se je umaknil tudi borec za človekove pravice Haled Ali.
A tu pritiska na morebitno konkurenco še ni bilo konec. Egiptovski generalni javni tožilec Nabil Sadek je pred dnevi namreč odredil uradno preiskavo opozicijskih politikov, ki so se odločili bojkotirati prihajajoče predsedniške volitve. Obtožbe so hude: od zarote proti državi do poizkusa prevrata. 69-letni Sisi, dolgoletni tesni Mubarakov sodelavec in ključni načrtovalec in izvajalec egiptovske kontrarevolucije, je ob uradni najavi svoje kandidature dejal, da je zelo pomembno, da državljani odidejo na volišča, saj »tako lahko ohranijo demokratično izkušnjo, ki se je začela pred štirimi leti«. S tem je neposredno zabil še poslednji žebelj v krsto egiptovske revolucije, na katero se je sicer dolgo skliceval kot na svojo demokratično podstat, in jo razglasil za – nedemokratično. »Opozarjam vas. Kaj takega, kot se je zgodilo pred sedmimi ali osmimi leti, se v Egiptu ne bo več zgodilo. Tisto, kar ni delovalo takrat, ne bo delovalo niti zdaj. Ne … izgleda, kot da me ne poznate najbolje,« je v sredo Egipčanom zelo neposredno zagrozil predsednik Sisi in dodal, da kdor se hoče bosti z Egiptom, se bo moral najprej znebiti njega. Tako avtoritarno ni zvenel niti Mubarak.
Bojkot?
»Bojkot te farse je po mojem mnenju obveznost, saj za Egipčane takšna farsa ne bi smela biti sprejemljiva,« je za Al Džaziro povedal Abdul Moneim Abul Fotuh, ki je na predsedniških volitvah – prvih po padcu Hosnija Mubaraka – kandidiral leta 2012, zdaj pa skupaj s še nekaterimi egiptovskimi opozicijskimi politiki poziva k bojkotu predsedniških volitev. Leta 2012 je bil Fotuh še član Muslimanskih bratov, katerih kandidat Mohamed Mursi je v drugem krogu postal prvi demokratični izvoljeni egiptovski predsednik. A ne za dolgo. Že leto dni kasneje je vojska pod vodstvom sedanje – in bodočega – predsednika Abdula Fataha al Sisija z državnim udarom ponovno prevzela (absolutno) oblast v državi, ki ji je sledil pogrom nad Muslimanskimi brati, opozicijo, aktivisti, revolucionarji, nevladnimi organizacijami, novinarji in nastavki civilne družbe. V egiptovskih zaporih je trenutno okoli 60.000 političnih zapornikov. Več kot kadar koli. Egipt se je vrnil v točko nič, Sisi pa je v zadnjih štirih letih diktaturo okrepil do te mere, da se zdi, da Mubarak vendarle ni bil, kot se je v dneh protestov na Tahrirju rado pisali, »zadnji faraon«. Nasprotno. Po Fotuhovem mnenju Egiptu trenutno vlada diktatorski režim, »ki sovraži politiko in jo celo zavrača« – celotna država mora biti popolnoma podrejena njegovim ukazom in nadzoru.
