Volitve v Iranu: Tekmovanje med prihodnostjo in preteklostjo

Brez parlamenta na svoji strani predsednik Rohani ne bo mogel uresničiti svojih načrtov.

Fri, 26.02.2016, 12:12; spremenjen: 19:14

Teheran − Zmanjšanje vpliva konservativnih sil je ključen pogoj za pospešitev reform, brez katerih Iran ne bo mogel privlačiti novih investicij. Tokratne volitve, prve po sklenitvi dogovora o iranskem jedrskem programu in posledičnem umiku mednarodnih sankcij proti državi, niso bile nič drugega kot tekmovanje med prihodnostjo in preteklostjo. Tega se zavedajo tudi nekateri konservativci.

Iranska politična krajina se je od zadnjih volitev v državi korenito spremenila. Podpora reformam narašča in ni več omejena samo na majhen del političnega establišmenta. Izvolitev Hasana Rohanija na predsedniški položaj leta 2013 je tlakovala pot izboljšanju odnosov z Zahodom. Večina gospodarskih sankcij proti državi je bila v začetku tega leta umaknjena. Volitve mnogi zato razlagajo kot referendum o predsednikovem dosedanjem delu. Diplomatski uspehi bodo zagotovo vplivali na odločitev, ki jo bodo sprejeli volivci. Glede na to, da pozitivnih ekonomskih učinkov jedrskega dogovora večina prebivalstva najverjetneje še nekaj ne bo občutila, se analitiki sprašujejo, kakšen utegne biti položaj zmernega političnega tabora in reformistov po koncu glasovanja.

Napredna stran je pred odprtjem volišč upala, da ji bo uspelo povečati svojo moč v parlamentu in svetu klerikov, političnih institucijah, kjer se bo v prihodnjih mesecih in letih odvila ključna bitka za prihodnost Irana. Brez parlamenta na svoji strani predsednik Rohani namreč ne bo mogel uresničiti svojih načrtov, nujnih za pridobivanje tujih investicij. Ti med drugim predvidevajo liberalizacijo in privatizacijo delov iranskega gospodarstva, ki ga večinoma še vedno nadzirajo predstavniki političnih in verskih elit.

Podpora reformam po poročanju Economista narašča tudi v konservativnih krogih, kar bi lahko nakazovalo, da status quo dolgoročno ni več vzdržen. Brez korenitih zakonodajnih sprememb Iranci namreč še dolgo ne bodo začutili pozitivnih učinkov zgodovinskega dogovora. Hkrati se v javnosti krepijo tudi želje po sprejemanju političnih in socialnih reform.

Vprašanje pa je, kako realna so takšna pričakovanja. Nasilno zatrtje protestov, ki so zajeli Iran po predsedniških volitvah leta 2009, še vedno kot senca visi nad državo in njeno politiko. Rohani, ki se je na volitvah leta 2013 predstavljal kot most med establišmentom in reformisti, po mnenju opazovalcev ne kaže veliko želja po odpiranju novih front.

Boj za nasledstvo

Razmerje sil v 290-članskem parlamentu je že več kot desetletje močno nagnjeno na stran konservativnega tabora. Med naloge poslancev po poročanju Al Džazire spadajo potrjevanje zakonov in proračuna ter potrjevanje mednarodnih dogovorov. Svet klerikov, v katerem sedi 88 članov, na drugi strani izbira vrhovnega verskega voditelja. Nihče ne ve, koliko let življenja je še ostalo Ajatoli Aliju Hameneju, ki je na položaju od leta 1989. Ob njegovi smrti analitiki pričakujejo srdit boj za nasledstvo. Naraščanje moči Rohanijevih zaveznikov v svetu klerikov bi bila neposredna nevarnost za dolgoročno prevlado konservativnih sil. Predsednikovi tekmeci so v zadnjih tednih storili vse, da čim bolj zmanjšajo njihove možnosti za uspeh.

Neizvoljeni svet varuhov, ki odloča o tem, kdo lahko kandidira na parlamentarnih volitvah in kdo ne, je sodelovanje dovolil le 6200 od več kot 12.000 prijavljenih kandidatov. Med tistimi, katerih kandidature so bile zavrnjene, so bili večinoma reformisti. V nekaterih regijah na volilnih listah za parlament tako rekoč ni bilo predstavnikov zmernega tabora.
Napoved visoke udeležbe je pred odprtjem volišč prinašala vsaj nekaj upanja za napredno stran. Večje število volivcev na voliščih tradicionalno koristi reformistom. Kljub temu si nihče ni upal napovedati, kakšen bo končni izid

 

Prijavi sovražni govor