Vprašanje Putinu: Koga bi rešili, če bi se hkrati utapljala Porošenko in Erdogan?

Ruski predsednik je tudi letos odgovarja na vprašanja državljanov. V dveh urah so prejeli tri milijone klicev.

Objavljeno
14. april 2016 17.08
RUSSIA-POLITICS-PUTIN
Boris Čibej, Dunaj
Boris Čibej, Dunaj

Kar tri ure in štirideset minut je ruski predsednik Vladimir Putin posvetil temu, da je v živo prek televizijskih zaslonov odgovarjal na vprašanja svojih sodržavljanov. Ljudstvo so najbolj zanimali domači gospodarski in socialni problemi, Putin pa je odgovarjal tudi na nekatera mednarodno-politična vprašanja.

Ruski predsednik Vladimir Putin je svojemu ljudstvu danes že štirinajstič priredil »tiskovno konferenco«, ki se ji je od leta 2001 izognil le pred štirimi leti, ko je opravljal nalogo predsednika vlade. Tega, kako dolgo namerava to še početi, ni hotel razkriti. »Prezgodaj je še, da bi govorili o tem. Zdaj moramo razmišljati o tem, kaj in kako bomo delali, kako danes upravičiti zaupanje ljudi. Odločil se bom glede na to, kako bo to delo potekalo,« je odgovoril na vprašanje z nekdaj ukrajinskega polotoka Krim, ali se bo leta 2018 spet potegoval za položaj prvega človeka v državi.

Do konca pogovora je v studio prispelo več kot tri milijone vprašanj za predsednika, ki so jih ljudje zastavljali po telefonu, sms sporočilih, elektronski pošti, video sporočilih in prek spletnih družabnih omrežij. Ljudstvo je od Putina hotelo odgovore o rasti inflacije, podražitvah, naraščanju stanovanjskih stroškov, »cenah v lekarnah, ki so kot v draguljarnah«, neizplačevanju osebnih dohodkov, katastrofalnem stanju cest, dopinških škandalih, davkih na nepremičnine, težavah ribičev, ekologiji in (ne)razvrščanju odpadkov. Nekaterim, ki so se uspeli »dokopati« do predsednika, se je to obrestovalo. Sredi prenosa so sporočili, da so oblastniki iz ene regij, ki jo je gledalka kritizirala v video vprašanju, že obljubili, da bodo do prvega maja popravili 21 tamkajšnjih cest, do konca pogovora pa so menda sprožili kar nekaj kazenskih postopkov proti družbam, ki so jih Putinovi spraševalci obtožili, da jim niso izplačevale prisluženih dohodkov.

»Ne verjamem, da bodo v bližnji prihodnosti ukinili sankcije,« je ruski predsednik pomiril bojazen kmetijskega proizvajalca, da bo propadel, če bodo ruski trg spet preplavili izdelki iz Evropske unije, ki jih je Moskva kot odgovor na zahodne sankcije prepovedala uvažati. Zahod, ki je kazni proti Rusiji uvedel zaradi ukrajinske krize, po mnenju ruskega predsednika ni sposoben priznati, da je zašel v slepo ulico. Največji problem v Ukrajini je po Putinovih besedah ta, da oblasti v Kijevu nočejo izpolniti svojih obveznosti iz minskega sporazuma: spremeniti ustave in sprejeti zakona o amnestiji, njihovi zahodni podporniki pa jih k temu niso pripravljeni prisiliti.

»Ne gre za to, da smo odšli in vse skupaj pustili,« je Putin odgovoril na vprašanje o tem, ali lahko po umiku večjega dela ruske vojske iz Sirije tam spet prevladajo teroristi. Po njegovih besedah »smo po odhodu osnovnega dela naše vojske pustili sirsko armado v takem stanju, da lahko s pomočjo preostanka naših sil izvaja resne ofenzivne operacije in je že po našem odhodu osvobodila Palmiro in druga strateška naselja«. Toda končna rešitev sirske krize je po Putinovem mnenju možna le s pomočjo političnega procesa: »Nujno se je treba dogovoriti, vsi se morajo posesti za pogajalsko mizo, sprejeti ustavo in na njeni osnovi izvesti predčasne volitve.«

Zaradi vojaških uspehov v Siriji se je občutno povečalo zanimanje za rusko oborožitev, industrija pa ima v naslednjih letih že za 50 milijard dolarjev naročil, se je pohvalil Putin. Toda zaradi sirske krize so se tudi zelo ohladili odnosi med Rusijo in Turčijo, katere lovsko letalo je nad sirskim ozemljem sestrelilo ruski bombnik. Še septembra lani sta bili državi malodane strateški partnerici, turški predsednik Recep Erdoğan »je bil vaš osebni prijatelj«, zdaj pa se zdi, da se okoli Rusije sklepa »sovražni obroč«, ki ga sestavljajo Ukrajina, Moldavija, Gruzija, Turčija in druge države, je opozoril v studiu sedeči predsednik diskusijskega kluba Valdaj Andrej Bistricki.

»To je absolutno izključeno,« se Putin ni strinjal z analitikovo oceno. Po njegovih besedah ima Rusija dobre odnose z veliko večino držav po svetu, tudi Turčija da je prijateljska država, Turki pa prijateljski narod, »težave imamo le z nekaterimi politiki«. »Ne le, da se sedanje turško vodstvo ne bori s skrajneži, z njimi celo sodeluje,« je bil odločen Putin. Po njegovih besedah na jugu Turčije divja prava državljanska vojna, le da mednarodna skupnost tega noče opaziti. »Zato tako kot v primeru Egipta tudi tu nimamo pravice, da svojim državljanom ne bi povedali, da so počitnice v Turčiji nevarne.« Neposrednemu odgovoru na vprašanje 12-letne deklice, komu bi prvemu priskočil na pomoč, če bi se hkrati utapljala ukrajinski predsednik Petro Porošenko in njegov turški kolega Erdoğan, se je Putin izognil. Odgovoril je le, da so Rusi pripravljeni ponuditi pomoč vsakemu partnerju, ki to hoče, »tistega, ki se je sam odločil utopiti, pa že ne moreš več rešiti«.

Na lanskem soočenju z ljudstvom je Putin na podobno vprašanje odgovoril, da bi rešil utapljajočega se ameriškega kolega Baracka Obamo. Čeprav je spet kritiziral politiko voditelja nove hladnovojne sovražnice, je ruski predsednik tudi danes zanj našel lepe besede. »To potrjuje, da je predsednik ZDA pošten človek,« je Putin odgovoril na vprašanje, kako komentira nedavno Obamovo izjavo, da je bila njegova največja napaka Libija. Putin je spomnil, da je Obama kot senator nasprotoval ameriški vojni v Iraku, a je potem kot predsednik na žalost sam ponavljal tovrstne napake. Vseeno pa ni veliko tako hrabrih politikov na svetu, ki bi priznali kaj takšnega kot Obama, je dodal ruski predsednik. »Slabo je le to, da se tovrstne napake nadaljujejo. Skoraj bi bili podobno naredili v Siriji.«

Na vprašanje, ali bi bilo za Rusijo slabše, če bi Obamo nasledil Donald Trump ali Hillary Clinton, Putin ni hotel odgovoriti. »Mi moramo iskati tiste, ki so boljši,« je dejal. Jedro problema z ZDA je po Putinovih besedah v njihovi lažni predpostavki, »gnoseološki napaki« o svoji izjemnosti in tej pripadajočim »posebnim pravicam«, zato Američani »delujejo s pozicije sile in diktata ter imperijskih ambicij«, namesto da bi spoštljivo obravnavali vse svoje partnerje.