Vprašanje za 100.000 juanov: bi postala moja žena?

Kitajske feministke bi na dan žena utegnile postavljati občutljiva vprašanja o pravicah žensk.

Objavljeno
07. marec 2016 18.20
Zorana Baković
Zorana Baković

Na Kitajskem je feminizem samo še ena oblika aktivizma, ki vznemirja Komunistično partijo. In ko se mednarodni dan žena praznuje sredi letnega zasedanja najvišjega zakonodajnega organa, na vrata feministk potrka policija.

Veliko je namreč vprašanj, ki bi jih lahko postavile, nanje pa ne partija ne ljudski poslanci ne bi mogli odgovoriti, zato bi bila to spet svojevrstna subverzija.

Policija je zato prejšnji teden poklicala na pogovor skupino Feminist Five, sestavljeno iz petih deklet, ki so jih lani aretirali samo zato, ker so organizirale kampanjo proti zatiranju žensk na Kitajskem. Li Tingting, Wu Rongrong, Wang Man, Wei Tingting in Zheng Churan so zahtevale uvedbo posebnega izobraževanja moških o pravicah žensk in prav lani 8. marca so nameravale prirediti javne demonstracije, povezane s tem vprašanjem. Aretirali so jih in obtožili »povzročanja neredov«.

Ženske so nevarne

Feministke so izpustili po plačilu varščine po 37 dneh zasliševanja (občasno tudi zelo grobem zasliševanju), vendar jih je policija še naprej nadzorovala in jih še ni oprostila obtožb. Ženske so nevarne, kadar se odločijo, da bodo ukrepale.

Feministke bi lahko zakonodajnemu organu postavile veliko vprašanj. Zakaj je med ljudskimi poslanci, denimo, samo 23 odstotkov žensk, v centralnem komiteju KP pa jih je samo 4,9 odstotka? In zakaj se najpomembnejše ustanove, ki sprejemajo in izvajajo politične ukrepe, ne lotijo vprašanja številčnega neravnovesja med spoloma tako resno, kakor se lotevajo proračunskega primanjkljaja?

Kitajska bo do leta 2020 imela 40 milijonov več moških v starostnem obdobju za ženitev, to pa bo še poglobilo težave, ki so že zdaj dovolj absurdne. Cena, ki jo mora ženinova družina plačati za nevesto, se povečuje precej hitreje od povečevanja bruto družbenega proizvoda, v zadnjih desetih letih se je namreč v nekaterih regijah povečala za več kakor desetkrat.

Ko je Zhang Hu, kmet iz pokrajine Gansu na severozahodu Kitajske, dajal v zakon svojega sina, je moral porabiti 170.000 juanov (26.000 dolarjev). Od tega jih je moral 130.000 plačati staršem bodoče snahe, seveda pa si je moral izposoditi denar, ki ga bo od zdaj vsa družina vračala še dolgo vrsto let.

Denar v kilogramih

Ponekod za nevesto zahtevajo denar v kilogramih, zato se v vzhodni pokrajini Shandong cena deklet giblje okoli 1,6 kilograma, in ker mora biti denar izplačan v bankovcih po 100 juanov, skupna vsota ponavadi znaša okoli 100.000 juanov (15.000 dolarjev). Cena je precej odvisna od razvitosti ženinovega kraja. Čim revnejša je njegova vas, tem več mora plačati za ženo.

To je posledica politike nadzorovanja rojstev, ki je določala, da mora vsak zakonski par imeti samo enega otroka, razen če gre za kmete, ki so najprej dobili hčer. V tem primeru so lahko imeli še enega otroka, toda če se je tudi drugič rodila deklica, je bila kvota izpolnjena. Zato so se mnogi pari odločali za splav, če je ultrazvok pokazal, da bodo dobili otroka ženskega spola, med popisom leta 2010 pa so ugotavljali, da se na Kitajskem na vsakih 100 deklic rodi 117,9 dečkov. Leta 2014 je imela država z največjim številom prebivalcev na svetu 700,79 milijona moških in 667,03 milijona žensk.

Težava je seveda v tem, da so cene nevest in pravice žensk v obratnem sorazmerju. Čim višja je namreč cena, tem manjše so pravice žensk. Ženska se spreminja v blago in od nje ne pričakujejo, da ima svojo voljo, osebnost in katero koli drugo nalogo razen rojevanja otrok. Še več, ker gre za trg, ljudje gledajo, kje bi dobili blago po nižji ceni, in ker je iz Vietnama mogoče naročiti nevesto po polovični ceni, postaja tihotapljenje deklet čedalje večji posel.

Izguba samozavesti pri dečkih

O tem ne bodo rekli niti besede na zasedanju zakonodajalcev. Kaj bi poslanci sploh lahko rekli na to?

Poslanec posvetovalnega organa Politično-svetovalne konference iz Nanjinga Zhu Xiaojin je na letošnjem zasedanju predlagal, da bi zakon o obveznem izobraževanju spremenili tako, da bi dečki začeli hoditi v šolo dve leti pozneje kakor deklice. »Dečki se radi igrajo in so slabši učenci od deklic, zato izgubljajo samozavest,« je pojasnil Zhu. Toda feministke bi jih že v najrosnejših letih poslale na posebno izobraževanje – tisto o pravicah žensk, tako da nikoli v življenju ne bi pomislili na to, da je ženske dovoljeno zatirati, tepsti, posiljevati. In seveda kupovati in prodajati.