Vrh dvajsetih velikih z začetnico »H«

Ena od skupnih točk, ki povezujejo lansko in letošnje srečanje voditeljev držav in vlad skupine G20, je črka »H«. Lanskega septembra se je namreč elitna skupina državnikov, ki vodijo najbolj dinamična gospodarstva na svetu, zbrala v kitajskem mestu Hangzhou. Letos so se sestali v Hamburgu.

Čeprav bi lahko našli še veliko skupnih točk, ki kažejo na kontinuiteto globalizacijskih teženj v diskontinuiteti protekcionističnih smernic, je veliko stvari kljub temu drugačnih. Predvsem ameriški predsednik. Lani je bil v Hang­zhouu še Barack Obama. Kitajski vodje protokola mu niso hoteli pripeljati premičnih stopnic z rdečo preprogo, da bi lahko odšel iz letala. Prisilili so ga, da je stopil na kitajska tla skozi majhna vrata letala Air Force One. To ponižanje je vsaj malo prispevalo k temu, da je dva meseca pozneje na predsedniških volitvah zmagal Donald Trump.

Trumpov komentar

»Rad bi povedal, da če bi bil na njegovem mestu, bi rekel: 'Veste kaj, ljudje, spoštujem vas, a zaprite vrata [letala] in gremo od tod',« je kitajsko »znamenje nespoštovanja« komentiral Trump, takrat še v predvolilni kampanji. A to je bilo predvsem znamenje, da Kitajska prevzema vodstvo na čelu svetovne gospodarske ureditve. Med takratnim zasedanjem je predsednik Xi Jinping predlagal, da G20 postane »akcijsko moštvo« za gradnjo »novih poti za rast« ter prizadevanje za preobrat v upravljanju svetovne ekonomije. Zdelo se je, da svet nagovarja novi voditelj turbulentnega obdobja.

Toda včeraj je bilo v Hamburgu treba najprej pogledati, kaj vse se je zgodilo v zadnjih desetih mesecih. Skupna fotografija je opozorila opazovalce dogajanja, da v tem kratkem obdobju ni prišel samo Trump v Belo hišo, ampak se je tudi v Elizejsko palačo v Parizu vselil Emmanuel Macron, v Modro hišo v Seulu pa Mun Dže In. Na podlagi tega bi lahko sklepali, da je še vedno veliko prostora za ­optimizem.

Evropska unija je, delno pod vplivom brexita, delno pa pod pritiskom pojava z imenom Trump, potisnila ob stran ceneni, a zelo uničevalni populizem. V Hamburgu je zato videti bolje kakor v Hangzhouu. Odprta je za kitajsko globalno vodstvo, a se znova predstavlja kot igralec, ki vztraja pri svojih pravilih igre.

Xi Jinping je tudi tu zvezda, saj konec koncev predstavlja drugo svetovno gospodarsko velesilo. Vendar je svet iz nemškega mesta videti dokaj drugačen od predstave, ki jo je voditeljem G20 priredil kitajski predsednik.

V Hangzhouu je bilo treba verjeti, da se središče gospodarske ureditve seli v Azijo. Delno tudi zaradi kitajske koreografije vrha. V Hamburgu nismo več prepričani o tem. Pa ne zato, ker Evropa ne bi verjela v azijsko vitalnost in gospodarsko energijo. Tega je na Daljnem vzhodu v izobilju. Toda veliko je tudi nerešenih problemov. Če omenimo zgolj nekaj najpomembnejših: severnokorejska kriza je na robu jedrskega prepada, kitajsko-japonske odnose zastruplja nacionalizem, Kitajska in Indija se prepirata o mejah (Xi in indijski premier Narendra Modi se med zasedanjem G20 sploh ne bosta dvostransko sestala), težave so tudi v Vzhodnokitajskem in Južnokitajskem morju. Zaradi tega bi bilo treba prej verjeti v to, da bo središče dejanskega razvoja ostalo v Evropi. Vsaj dokler obstaja Unija.

Xiju gre tudi tokrat na roko, da je zasedanje G20 v državi, ki jo vodi Angela Merkel. Njuni odnosi sicer niso bili vedno idilični, saj sta se sporekla o kraji intelektualne lastnine, odprtosti trga in ­človekovih pravic. Toda ko gre za dve gospodarski velesili, je to najmanj pomembno. Veliko pomembnejše je, da sta to dve sorodni gospodarstvi z močnim izvozom in komplementarnim seznamom želja na področju uvoza. Zaradi tega ni nikogar presenetilo, da sta Angela Merkel in Xi Jinping pred večstranskim zasedanjem dvostransko ugotovila, da se oba veliko bolj razlikujeta od Trumpa kakor med sabo.

Svet kot budistična čakra

Kitajsko-nemški odnosi prehajajo v novo fazo, je poudaril Xi, in bodo znova vzor odnosov, kakršne bi si želel imeti Peking z EU. Odprti bi bili drug za drugega in enotni v nastopu na tretjih tržiščih. Sliši se dobro, toda ali bo tudi ­izvedljivo?

Nekaj tednov pred zasedanjem G20 je odbor za trgovino parlamenta EU izglasoval resolucijo z dopolnitvami zakona o zaščiti pred uvozom dampinškega blaga ter proizvodov iz držav zunaj EU, ki ne ustrezajo standardom. Zakon, ki ga je predlagala evropska komisija, se nanaša predvsem na kitajske trgovinske in investicijske poteze, ki jih evropski parlamentarci ocenjujejo kot nezaželene.

Za Peking je bilo to hkrati znamenje, da je EU še daleč od tega, da bi priznala Kitajski status tržnega gospodarstva, čeprav znaša trgovina z njo več kot 520 milijard evrov letno. To pa boli. Ko je EU v četrtek oznanila »konec najpomembnejšega dvostranskega trgovinskega sporazuma, ki je bil kadarkoli sklenjen«, in to z Japonsko, se je slika »kitajskega stoletja« iz Hangzhoua raztreščila na koščke, v njih se je naenkrat pojavilo več vzporednih svetov. V enem od njih bodo evropsko-kitajski odnosi še naprej »strateški« in množični. V drugem bo EU, ki je največja kitajska trgovinska partnerica, imela Japonsko za najpomembnejšo trgovinsko partnerico, s katero bodo evropski izvozniki in vlagatelji uresničevali cilje, ki jih v odnosih s Kitajsko ne zmorejo doseči.

Svet je v Hamburgu oziroma, bolje rečeno, na polovici letošnjega leta videti kot budistična čakra, kolo, v katerem se vrti duševna energija, ki ohranja naše fizično telo zdravo in čvrsto. Če vprašate hindujce, so takšna kolesa štiri ali pa jih je celo sedem. In prav takšno je videti naše stoletje, v katerem ni nihče voditelj. Svet se vrti okoli štirih ali sedmih ključnih koles in vsako od njih ima energijo, ki jo mora deliti z drugimi. Ko se eno ustavi, se ustavijo tudi druga. Harmonija ali kaos? Odvisno od tega, kaj hočemo storiti.