Tiskane izdaje
Tako so brezpotja belgijske notranje politike in zapletenega federalnega sistema vplivala na odločanje o mednarodnem sporazumu. Predsednik valonske vlade, socialist Paul Magnette, je za nekaj dni postal junak ideoloških nasprotnikov Cete in še zlasti nastajajočega sporazuma z ZDA. Valonijo so primerjali z Galci, ki se upirajo rimskemu imperiju ... Ko je Magnette naposled privolil v kupčijo, je razglasil, da ima odločitev vpliv ne le na Valonijo, ampak na ves svet. Četudi odpoved vrha s Kanado ni nič dramatičnega, bo ena od njenih posledic manj resna obravnava EU na mednarodnem odru.
Trgovinski del Cete v veljavi 2017
Ceta je po prepričanju zagovornikov najboljši sporazum doslej in dobra podlaga za prihodnje trgovinske sporazume. Sklenjena bo z državo, ki je po standardih povsem blizu Evropi; Belgija pa je zahtevala še posebna jamstva, ki gredo onkraj skupnih razlag EU in Kanade. Na področju kmetijstva naj bi bili dovoljeni posebni mehanizmi zaščite, če bo se pokazalo, da je pri trgovini s katerim od izdelkov spodkopano ravnotežje. Največ zadržkov so imeli glede mesa. Če ne bo novih zapletov, bi se trgovinski del Cete prihodnje leto začel začasno izvajati.
Američani manj popustljivi pogajalci
ZDA so v pogajanjih o čezatlantskem trgovinsko-investicijskem sporazumu, razvpitem TTIP, manj popustljive. Niti pri investicijskih arbitražah, ki so trn v evropski peti, se nočejo odpovedati svoji trdi drži. Sodelovanje evropskih podjetij pri vseh javnih naročilih je kot tabu. Cilj, da bi se pogajanja vsaj okvirno končala do konca mandata ameriškega predsednika Baracka Obama, ne bo dosežen. Kaj se bo zgodilo, ko bo v Washingtonu začela delati nova administracija, je povsem negotovo. Tako Hillary Clinton kot Donald Trump sta v svojih nastopih zagovarjala bolj protekcionistična stališča.
Za ratifikacije »kriv« Juncker
Dogajanje v Valoniji je še enkrat jasno pokazalo, kolikšne težave ima EU z 28 članicami pri sprejemanju odločitev. Glede Cete je najprej veljalo, da je sporazum, ki se potrjuje le na ravni EU. Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker je v nasprotju z mnenjem lastne pravne službe predlagal potrditev Cete kot mešanega sporazuma, ki mora biti potrjen še v ratifikacijskih postopkih v članicah, ker da posega v njihove pristojnosti. Vodja desnosredinske EPP v evropskem parlamentu Manfred Weber je po debaklu s Ceto dejal, da takšnega odločanja ne bi smeli dovoliti.
Evropsko sodišče mora sicer še odločiti o sporazumu s Singapurjem, s čimer se bodo razjasnila pravila glede odločanja. Unija bo morala resno razmisliti, kako bo odločala o trgovinski politiki, ki je ena od njenih redkih izključnih pristojnosti.
Proti Ceti in TTIP so v zadnjih mesecih in letih na ulicah evropskih mest protestirale množice ljudi, a po javnomnenjskih raziskavah Eurobarometra je bilo v skoraj vseh članicah - po zadnji raziskavi o TTIP so izjeme Avstrija, Luksemburg, Nemčija in Slovenija - več zagovornikov sporazumov kot njunih nasprotnikov.
Kljub preboju v Belgiji lahko nastanejo zapleti v katerem od približno 40 nacionalnih in regionalnih parlamentov, v katerih bo Ceta morala biti še uradno potrjena.
Za novo družbeno soglasje o trgovini
Dolgoletni nasprotniki sporazumov, kakršen je evropski poslanec nemških Zelenih Sven Giegold, na drugi strani zahtevajo, da bi v EU potrebovali novo družbeno soglasje o trgovinski politiki. Sprejemljivost trgovinske politike da ne povečujejo pravniške zvijače, ampak sodelovanje s sindikati, okoljevarstveniki, potrošniškimi organizacijami.
Da politiki ni uspelo učinkoviteje prepričevati Evropejcev o koristih svobodne trgovine - v EU je vsako sedmo delovno mesto odvisno od izvoza v druge dela sveta -, je krivda tako komisije kot vlad članic, ki so raje potiskale glavo v pesek, kot da bi resno razpravljale z glasnimi kritikami. Tudi v nevladnem sektorju se bodo morali zamisliti nad svojo vlogo, saj so svojo kampanjo bolj kot z željo po boljših rešitvah v slogu populistov utemeljevali s strašenjem in »dejstvi«. Tako so pogosto še podžigali (neredko upravičene) strahove pred posledicami globalizacije.
