Tiskane izdaje
Bojne ladje, podmornice, bojna letala, helikopterji, amfibijska vozila in več sto ruskih in kitajskih marincev je začelo skupne vojaške vaje v Južnem kitajskem morju. Čeprav so kitajski partijski mediji zatrjevali, da gre za »rutinske manevre«, so vaje pritegnile pozornost celotnega območja.
Še zlasti, ker se bodo pripadniki dveh močnih vojska v prihodnjih osmih dneh urili v osvajanju in nadzorovanju otokov in čeri in ker bodo, v nasprotju od dosedanjih vojaških vaj, ki so v preteklosti potekale med tema dvema silama, te vaje »globlje in širše, kar zadeva organizacijo, naloge in poveljevanje«, kot je v uradnem poročilu, ki so ga objavili v nedeljo, poudaril Liang Yang, predstavnik za tisk kitajske vojne mornarice.
Točna lokacija manevrov ostaja skrivnost, so se pa ladje in letala na svojo nalogo napotili iz mesta Zhenjiang v južni kitajski pokrajini Guangdong, pri čemer pa ni nikakršnih znamenj, na podlagi katerih bi lahko sklepali, da se bo njihovo delovanje dotikalo spornih delov morja.
»V nasprotju s številnimi drugimi vojnimi igrami, ki so potekale v azijsko-pacifiškem območju, bodo te skupne vaje osredotočene na hitro odzivanje v različnih okoliščinah, ne pa na simuliranje ofenzive proti nekakšnemu tretjemu udeležencu,« je pojasnjeno v uvodniku tiskovne agencije Xinhua. »Kitajska in Rusija si v resnici nikoli nista želeli tega, da bi njuno rutinsko urjenje postalo dogajanje ob zvokih bojnih bobnov, temveč si želita zgolj promovirati pomorsko varnost in območno trdnost.«
Že pete skupne vojaške vaje
Skupno morje 2016 so pete skupne vojaške vaje kitajske in ruske vojske po letu 2012. Skorajda bi jih lahko imenovali rutinske, če ne bi potekale v morju, ki je postalo predmet arbitražnega sodišča v Haagu, in če vodstvo v Pekingu ne bi imelo za neveljavno razsodbo, ki ne priznava kitajske »zgodovinske pravice« do 85 odstotkov pomorskega ozemlja.
V položaju, kakršen je nastal po tem, ko je Kitajska dogradila nekaj čeri znotraj ekskluzivnega gospodarskega območja Filipinov, in po jasnih napovedih, da se azijska sila ne namerava pogajati o pravici do tega dela morja, pa je povsem razumljivo, da vzbuja prisotnost ruskega rušilca razreda udaloj, težkega 7500 ton, ki je prirejen za spopad s podmornicami, in ladje razreda ropuča, težke štiri tisoč ton, ki lahko neposredno na obalo izkrca tudi do 24 oklepnih vozil, precejšnje nelagodje med kitajskimi sosedami.
Vodstvo v Moskvi vztraja pri svoji nevtralnosti glede spora okoli Južnega kitajskega morja, vendar pa so ruski vojaški analitiki mnenja, da je po skupnih manevrih takšno stališče nesprejemljivo. »Ali je to hotela ali ne, dejstvo je, da je Rusija podprla kitajsko pravico do spornih otokov v Južnem kitajskem morju,« je v zvezi s tem dejal Viktor Litovkin. »Zgraditev kitajske vojaške infrastrukture bo Rusiji v prihodnje na tem območju nudila zaščito pred ameriškimi vojnimi ladjami in sistemom Aegis, pa tudi pred izstrelki SM-3 in tomahawk.«
Profesor z Univerze za nacionalna raziskovanja Aleksej Maslov pa je opozoril, da bo v bližnji prihodnosti prav ta del morja oporišče kitajskega ladjevja letalonosilk, s tem pa je sodelovanje med Kitajsko in Rusijo postalo del tamkajšnjega varnostnega ravnovesja. Vojaško partnerstvo med Pekingom in Moskvo, pravi Maslov, se razvija veliko bolje kot številni drugi gospodarski projekti in povsem jasno je, da si bosta na sedanjih vojaških vajah obe sili medsebojno zaupali, koliko sta sposobni sodelovati tudi pri reševanju morebitnih kriz v Vzhodni in Jugovzhodni Aziji.
In res, kitajsko-ruska trgovina se je v prvi polovici letošnjega leta zmanjšala za pet odstotkov na komaj 28 milijard dolarjev. To je skoraj desetkrat manj od kitajsko-ameriške izmenjave v istem obdobju, kar vsekakor govori o tem, da so politični odnosi med dvema velikima sosedama močno prehiteli gospodarske.
Amerika kot dejavnik povezovanja
Sicer pa imata tako Kitajska kot Rusija dovolj razlogov za uradno potrditev vojaškega partnerstva, o katerem je, denimo, Maslov prepričan, da bi lahko v prihodnosti postalo nova zveza, resda malce drugačna od Nata. Eden od dejavnikov vse močnejše povezave med sosedama je vsekakor Amerika.
Že med vrhunskim zasedanjem G20 v kitajskem mestu Hangzhouju je bilo jasno, da si želi kitajski predsednik Xi Jinping to priložnost izkoristiti za to, da Baracku Obami pokaže, da uživa na političnem srečanju v njegovi organizaciji največjo naklonjenost in dobrodošlico Vladimir Putin. To je bilo več kot očitno nasprotje vrhunskega srečanja G20 pred dvema letoma v avstralskem Brisbanu, ko so ruskega predsednika zaradi krize v Ukrajini tako silovito napadali z vseh strani, da se je odločil za predčasno vrnitev v Moskvo.
Je pa želja Kitajske po tem, da bi imela Rusijo čim bližje, včasih posledica strahu pred sosednjo silo, s katero si ne delita le skupnih interesov, ampak tudi burno nedavno preteklost. Po razhodu Pekinga in Moskve, v katerem je leta 1969 izbruhnil celo oboroženi spopad, kitajsko partijsko vodstvo ni nikoli več povsem zaupalo Kremlju.
Zato tudi s precejšnjo nezaupljivostjo opazuje približevanje med Vladimirjem Putinom in japonskim premierom Šinzom Abejem, ki sta se neposredno pred prihodom v Hangzhou sestala v Vladivostoku (na Vzhodnem gospodarskem forumu) ter ugotovila napredek v iskanju obojestransko sprejemljive formule za rešitev problema Kurilskih otokov.
Čeprav Putinu in Abeju ni uspelo prebiti ledu, bo ruski predsednik v kratkem obiskal Japonsko, Kitajska pa je že zdaj sila zaskrbljena zaradi možnosti, da bi lahko ob tej priložnosti sprejela ustrezen kompromis. Azijski sili namreč povsem ustreza sedanje stanje stvari v rusko-japonskih odnosih. Njuno medsebojno približevanje bi lahko okrepilo japonske položaje na tem območju in vzpostavilo nove mostove med dvema visoko kompatibilnima gospodarstvoma. Tudi zaradi tega si želi Kitajska vzpostaviti čim tesnejše vezi z Rusijo na tistih področjih, na katerih obe državi najlažje najdeta skupni jezik.
Izkazalo se je, da je to vojaško sodelovanje. Vse pogosteje se šepeta o podpisu uradnega sporazuma, ki je zagotovo povsem možen že zaradi tega, ker je politično in vojaško partnerstvo med Pekingom in Moskvo že nekaj časa več kot očitno. Vojaške vaje v Južnem kitajskem morju so zgolj eden od teh primerov. In morda eden od korakov k sporazumu, ki bo razburkal duhove v tej regiji, pa tudi širše po svetu. Upravičeno ali povsem po nepotrebnem, pač odvisno od zornega kota.
