Vse bolj srhljivo tihotapljenje ljudi

Kriza v Siriji in konec operacije Mare Nostrum sta samo še podžgala prodajalce duš.

Objavljeno
08. januar 2015 18.33
Damijan Slabe, zunanja politika
Damijan Slabe, zunanja politika
Človeška okrutnost in pohlep ne poznata meja. Razpadajoče čolne in prenatrpane ribiške barkače, s katerimi je v Sredozemlju potonilo že na desettisoče brezimnih »ljudi iz čolnov«, začenjajo izpodrivati veliko večje ladje z več sto begunci na krovu, ki očitno postajajo nov trend tihotapskih tolp. Brezvestna »obrt« preprodajalcev človeških duš se tako spreminja v pravo industrijo smrti, v kateri se obračajo milijoni, Evropa pa se še kar pretvarja, kot da problemu ni kos.

Odisejada približno 450 sirskih beguncev na 60-metrski ladji Ezadeen, ki je brez posadke in goriva v prvih dneh novega leta v slabem vremenu obtičala približno 70 navtičnih milj južno od italijanskega škornja, se je resda končala srečno. Bolj razvalino kot ladjo, ki je bila nekoč namenjena prevozu živine, so privlekli do italijanskih obal, begunce pa nekako spravili na varno. Toda že drugi tak dogodek v zadnjih desetih dneh (tik pred novim letom so poročali o podobnih težavah ladje s 400 do 700 begunci pred grškimi obalami) nedvoumno kaže, da smo v Sredozemlju priča novemu, še veliko bolj grozljivemu trendu.

Gangsterske tolpe ne uporabljajo več le majhnih čolnov in odsluženih ribiških bark, na katerih so nesrečnike največkrat brez vode in hrane z libijskih obal pošiljale na pogubno plovbo proti italijanskemu otoku Lampedusa, ampak so se oprijele nove, še bolj dobičkonosne taktike. Ker je zima, ker je beguncev zaradi razdivjane libijske in sirske krize vse več in ker so Italijani zaradi prevelikih stroškov konec lanskega leta ukinili tako imenovano akcijo Mare Nostrum, s katero so tihotapce lahko izsledili daleč na odprtem morju, so se sredozemski tihotapci preusmerili v še bolj »živinsko« obliko transporta, ki jim prinaša še več dobička. Za majhne denarje najamejo ali odkupijo razpadajočo tovorno ladjo, nanjo vkrcajo nekaj sto nesrečnežev (na 60-metrski ladji Ezadeen je vsak za »vozovnico« plačal po 8000 dolarjev), potem pa iz oddaljenih pristanišč (turških ali libanonskih, kjer sta pritisk in beda beguncev največja) izplujejo v neznano. Ker je za izplutje tako velikih ladij potrebna profesionalna posadka, jo tihotapci najamejo. Posadka nato kmalu po izplutju, vendar že daleč na odprtem morju, nastavi avtomatskega pilota, blokira dostope do poveljniškega mostu in v hitrih gumenjakih skrivaj pobegne z ladje, begunce pa prepusti negotovi usodi. Kurz nekoč za prevoz živine registrirane razvaline Ezadeen je bil menda nastavljen tako, da bi se ladja, ki ji je na srečo prej zmanjkalo goriva, razbila na čereh pred italijansko obalo.

Cinična evropska politika

Zverinskost tihotapskih tolp, ki nesrečo na stotisoče beguncev z različnih kriznih žarišč izkoriščajo za kovanje milijonskih dobičkov, je seveda nepojmljiva. Toda nič manj nepojmljiva ni brezbrižnost Evrope, ki se pretvarja, kot da problemu ni kos. Ko so se pred časom pred somalskimi obalami pojavili pirati, ki so s hitrimi čolni ugrabljali z bogatim tovorom natovorjene in proti Zahodu namenjene ladje, je posredoval celo Nato, v Sredozemlju pa se človekoljubna Evropa, ki ima na vesti že na desettisoče kruto utopljenih brezimnežev, ob tem novem tihotapskem trendu še kar pretvarja, da bo dovolj nekakšen Frontex.

Nobenega dvoma namreč ni, je pred kratkim v intervjuju za DW dejal evropski predstavnik človekoljubne organizacije Pro Azil Karl Kopp, da je preusmeritev tihotapcev na transport beguncev z velikimi ladjami posledica ukinitve italijanske akcije Mare Nostrum, ki je v Rimu zaradi prevelikih stroškov in premajhnega sodelovanja EU niso bili več pripravljeni izvajati. Akcija, v kateri je nekaj časa prostovoljno pomagala tudi slovenska vojaška ladja Triglav, je bila uvedena po oktobru 2013, ko je pred italijanskim otokom Lampedusa na grozljiv način utonilo več kot 400 beguncev, s koncem lanskega leta pa se je iztekla. Rim zanjo ni bil več pripravljen plačevati po devet milijonov evrov na mesec.

Del operacij italijanske mornarice, ki so vendarle rešile vsaj nekaj življenj nesrečnežev, je z lansko jesenjo v okviru EU prevzela evropska misija Triton, ki je od evropske agencije za zaščito zunanjih meja Frontex za ta namen dobila sedem ladij, štiri letala za nadzor priobalnega območja in helikopter. Toda Triton bo v nasprotju z veliko obsežnejšo akcijo Mare Nostrum dejaven samo ob evropskih obalah, ne pa daleč na odprem morju in celo pred afriškimi obalami. »Evropa je s tem, ko je zavestno zmanjšala svoje zmogljivosti za reševanje ljudi iz čolnov, avtomatično vzela v zakup še več mrtvih beguncev,« v imenu Pro Azila pravi Kopp. »Zdaj pa stoka nad novo strategijo tihotapcev, kar je, milo rečeno, cinična politika.«

Sprenevedanje

V Frontexu se sicer zagovarjajo, da preusmeritev tihotapcev na večje ladje ni neposredna posledica ukinitve akcije Mare Nostrum in da torej ni kriva evropska politika. Pravi vzrok naj bi bile bistveno spremenjene okoliščine. Tradicionalne tihotapske poti čez Sredozemlje so se izpele in postale za tihotapce prenevarne, pritisk beguncev s severa Afrike se je zaradi vse bolj podivjane libijske državljanske vojne močno povečal, tihotapci pa naj bi se za večje ladje in od Evrope bolj oddaljena pristanišča odločali tudi zaradi sirske krize in enormnega vala tamkajšnjih beguncev, ki se v vse bolj nemogočih razmerah drenjajo v že zdavnaj z begunci prenapolnjenih okoliških državah. Slišati je celo razlage, po katerih naj bi bil transport z večjimi ladjami za begunce celo varnejši od odisejad v majhnih čolnih, kar je le še en evropski cinizem več. Toliko bolj, ker take velike ladje iz registriranih pristanišč, kjer edino lahko pristajajo (Ezadeen je menda izplula iz turškega), najbrž ne morejo izpluti neopaženo in brez vseh ustreznih dokumentov. Tudi o »tovoru«.