Tiskane izdaje
V kubanski prestolnici se je papež spravil s patriarhom iz Moskve. Po skoraj tisoč letih se je zgodilo, ves svet je dan ali dva pisal o zgodovinskem srečanju na simbolnem kraju. Zdaj v Havano prihaja ameriški predsednik. Nenavadno je govoriti o poteh, ki vodijo tja po pol stoletja ameriške blokade »rdečega otoka«. Pa je vendar res, da vse te nenavadne poti vodijo prav v Havano. Ne v Rim, ne v Moskvo, ne v Washington.
Papež je na Kubi začel svoj pravkar končani izlet v Latinsko Ameriko, ki lahko v celoti, ne samo tistih nekaj ur na Kubi, velja za prelomnega. Tudi zaradi vatikanskega odnosa do sveta južno od mejne reke Rio Bravo, ki je za zahodno poloblo nekaj podobnega, kakor je morje med Turčijo in Grčijo in cela balkanska pot do avstrijske meje za naš del sveta.
Ameriški predsednik se je namenil na jug svoje poloble v drugi polovici marca. Šel bo tudi v Argentino, ampak zgodovinska bosta tista dva dneva v Havani, ki spreminjata odnos do ameriškega »notranjega dvorišča« v Karibih. Navsezadnje tudi do vsega sveta južno od Mehiškega zaliva in Rio Bravo. Ali dolgoročno na boljše ali na slabše, pa še ni jasno.
Papeževo srečanje s patriarhom Kirilom se je zgodilo v Havani, ker je tako izbral ruski partner. V Mehiki pa je potem Frančišek postavljal nove mejnike. Nakazal je, da je vendarle Latinska Amerika tisti del sveta, ki ga je treba reševati in ga po zgrešenih potezah dveh predhodnikov spet v celoti zapisati Rimskokatoliški cerkvi.
Šel je tudi na mejo izzivat mehiške severne sosede, predvolilno razpoložene Američane. Pred nosom jim je mahal z načelnimi stališči in jih opomnil, da žične ograde pač niso nekaj, kar bi lahko postavljal kristjan. Zapletel se je v spopad z milijarderjem Trumpom, ki si utegne iz prepira s papežem celo skovati dobiček. V Evropi se rimski cerkveni vrh še lahko vpleta v politiko, v Ameriki mu tega ne dovolijo. Že prej rimskim papežem niso dovolili vtikanja v notranje zadeve. Tudi duhovniško pedofilijo in njeno prikrivanje so prvi kaznovali Američani. Šele potem so si o tem zlu upali spregovoriti še drugod.
Še pomembnejši obisk
Barack Obama je svojo pot na Kubo oznanil sam. Dobro leto po tem, ko je prisluhnil vatikanski diplomaciji in papežu Frančišku, ki sta pripomogla k otoplitvi stikov med Washingtonom in Havano, ameriški predsednik 21. marca odhaja na otok, ki je bil prepovedan pol stoletja. Prej je veljal za ameriško kolonijo, ameriški bordel.
Dva dni bo na Kubi, kamor je zadnji in doslej edini ameriški predsednik Calvin Coolidge stopil januarja leta 1928. Pa še Coolidge je tja prišel samo na mednarodno konferenco ameriških držav. Konferenco si je v Havano pripeljal tedanji kubanski diktator Gerardo Machado, eden tistih, ki so poskrbeli, da se je konec petdesetih zgodil udar bratov Castro. Potem je sledila nova diktatura, najdaljša doslej. Druge barve, diktatura pa prav tako kot prejšnje.
Havana je bila pred revolucijo glavni stan ameriške mafije. Politiki iz Washingtona so hodili tja samo na počitnice ali na skrivno srečanje z mafijo. Pozneje, že v dobi bratov Castro, jo je na posebno vabilo tamkajšnje vlade sem in tja obiskal kakšen filmski igralec, pisatelj ali upokojeni politik. Najbolj odmeven je bil prihod Jimmyja Carterja, to se je zgodilo kar dvakrat, vendar veliko let po njegovem odhodu z oblasti.
Za Kubance bo Obamov obisk bolj šokanten, kakor je bil pred dnevi prihod papeža Frančiška. Tudi bolj daljnosežne posledice bo imel. O dogovorih med papežem in patriarhom se bodo pogovarjali teologi, spremembe na Kubi, ki jih bo prinesel Obama, pa bodo vplivale na vso zahodno poloblo. Tudi na Združene države Amerike, verjetno že med predvolilno kampanjo. Dva izmed predsedniških kandidatov, Ted Cruz in Marco Rubio, sta po rodu Kubanca, sinova kubanskih beguncev sta. Kubanci so zdaj zlasti na Floridi izjemno vplivni, z normalizacijo odnosov bo politični vpliv zbledel. Zacveteli pa bodo posli.
Kubanci, ki so ostali na otoku in vpili »Živel Fidel!«, preživeli pa predvsem zahvaljujoč prebežnikom s Floride, ki so jim pošiljali denar, doživljajo burne čase. Še naprej jim vladata brata Castro (družina Castro utegne potegniti največ koristi iz dogovorov in poslov z Washingtonom), Američani pa kar nenadoma niso več sovražniki. Delati in kaj imeti ni več kaznivo. Vsak dan bo poslej s severa priletelo na otok 110 letal. Nič ne bodo potrebovali venezuelske pomoči, da bi se lahko vozili z avtomobili. Caracas bo slej ko prej ostal brez kubanskih svetovalcev, čuvajev, zdravnikov, učiteljev ... Vse se postavlja na glavo, ko Barack Obama oznani, da prihaja v Havano.
