Tiskane izdaje
Ko si kdo želi prizadeti čustva kitajskega ljudstva, to najlaže stori tako, da izniči preteklost. Kitajci velik del svoje narodnostne identitete opirajo na stanje, »kakršno je bilo od nekdaj«, to, kar je zapisano v knjigah, starih več sto, če že ne več tisoč let, pa je zanje pomembnejši zakon od vseh obstoječih konvencij in prava.
Ko jim kdo reče, da to danes nič več ne velja, se takoj počutijo žrtve neusmiljenega časa, ki je izgubil predvidljivo logiko mirne reke in začel vse bolj spominjati na uničujoč hudournik. Za njim ne ostane nič, razen novega ravnovesja sil. »Danes« postane močnejše kot »včeraj«, »zdaj« je pomembnejše kot »prej«, in Kitajci nič več ne vedo, kako živeti s svetom okoli sebe, katerega del so se odločili postati šele ne tako davno.
Prav to – zanikanje zgodovine in groba postavitev Osrednjega cesarstva v današnje 21. stoletje – se je zgodilo, ko je Stalno arbitražno sodišče v Haagu v torek objavilo razsodbo, ki določa, da kitajska »zgodovinska pravica« do več kot 80 odstotkov Južnega kitajskega morja danes ni nič več argument za ozemeljsko širjenje.
Po svoje je to najhujši udarec za kitajski ponos pa tudi za kitajsko logiko vse od opijskih vojn naprej. Sredi 19. stoletja so zahodne sile pod vodstvom Velike Britanije v imenu svobodnega trga Kitajsko ponižale z orožjem, vse, kar se je dogajalo neposredno po tem, pa je opredelilo usodo te države, ki še danes odmeva v njeni zunanji politiki. Zdaj so Filipini pod vodstvom Amerike moralno ponižali azijsko silo, in to znova v imenu svobodne trgovine, zato se kaj lahko zgodi, da bo prav ta trenutek opredelil prihodnost celotne regije, ki bo še kako vplivala tudi na globalno varnost.
Kaj je Kitajsko
Kako lahko država, ki se imenuje po kralju svojih kolonizatorjev (španskem Filipu II., po katerem so leta 1542 najprej poimenovali nekaj otokov, pozneje pa celotno otočje), izzove cesarstvo, ki se je dolga tisočletja raztezalo tako daleč, kot si je želelo in do koder so mu dopuščali gore, puščave in morja?
Dan po tem, ko je sodišče v Haagu izreklo razsodbo, so v Pekingu resda objavili »belo knjigo« o »odpravljanju določenih sporov med Kitajsko in Filipini v Južnem kitajskem morju s pogajanji«. Taktika kitajskega vodstva je v tem trenutku naslednja: za vse naj bi pripisali krivdo nekdanji vladi v Manili, nato pa bodo poskušali novega predsednika Rodriga Duterteja povabiti v diskreten kot, kjer mu bodo ponudili vse gospodarske ugodnosti, če bo privolil, da se ves primer čim prej utiša in spremeni v temo dvostranskih odnosov.
Duterte je v resnici že dal določena znamenja, da utegne privoliti v takšno rešitev. »Če je to ugodno za nas, smo se pripravljeni pogajati,« je izjavil v svojem slogu še ne dovolj izoblikovanega politika, tako da lahko v prihodnje pričakujemo seznam zahtev, ki bo zajemal vse mogoče – od svobodnega ribarjenja okoli spornih čeri pa vse do občutnega povečanja kitajskega uvoza filipinskega blaga. Duterte zagotovo ne bo zamudil nobene priložnosti, da vodstvo v Pekingu opozori na to, da so največje trgovinske partnerice njegove države še vedno ZDA in Japonska.
Čeprav so najuglednejši kitajski analitiki nemudoma opozorili, da se bo zaradi »nepravične razsodbe« močno povečalo tveganje vojaškega spopada v Južnem kitajskem morju, Kitajski očitno ni do vojne. Shi Yinhong, strokovnjak za kitajsko-ameriške odnose z Univerze Renmin v Pekingu, je med drugim ugotovil, da bo »krivičen izid (arbitraže) vodstvo v Pekingu spodbudil tako k diplomatskim kot tudi k vojaškim potezam, da tako pokažejo odločnost v obrambi ozemeljske celovitosti in suverenosti«. Strokovnjak za pomorsko pravo Li Jie pa je še nekoliko bolj jasno napovedal, da se bo s tem povečalo tveganje morebitnega kitajsko-ameriškega spopada.
A še preden se bo na spornih valovih zgodilo kaj vročega, bo Kitajska storila vse, kar je v njeni moči, da se izogne ognjenemu stiku z Ameriko. Čeprav zdaj prav ZDA krivi za izzivanje napetosti, se azijska sila dobro zaveda, da bi spopad vodil v še veliko resnejšo krizo, iz katere bi bilo težko poiskati izhod.
Druga stvar, ki je tokrat prizadela Kitajsko, je spoznanje, da prav v svojem neposrednem sosedstvu nima več prijateljev. Takoj ko je Stalno arbitražno sodišče v Haagu linijo devetih črtic – s katero je vodstvo v Pekingu samovoljno zaznamovalo svoje meje in vanje zajelo več kot 85 odstotkov Južnega morja – razglasilo za nezakonito, so se zmagovito oglasili iz Hanoja in odločno podprli omenjeno razsodbo, zanimanje, s katerim so ves primer spremljali tudi iz Malezije in Indonezije, pa nakazuje, da utegnejo tudi te države zahtevati arbitražni postopek o spornih otokih, ki jih imajo za del svojega ozemlja.
Kitajska bi lahko ignorirala razsodbo haaškega arbitražnega sodišča, pri čemer bi si lahko za zgled vzela prav Ameriko. ZDA so, denimo, leta 1986 bojkotirale razsodbo Mednarodnega razsodišča v Haagu, po kateri je bila ameriška pomoč protivladnim upornikom v Nikaragvi razglašena za nezakonito. Pravniški in diplomatski strokovnjaki v Pekingu so ta primer zelo podrobno proučili. Tretja stvar, ki je tokrat prizadela azijsko silo, pa je prav dejstvo, da se je znašla v sporu z OZN, ki je bila desetletja njeno glavno oporišče v gradnji statusa »odgovorne velike sile« in znotraj katere je o sebi izoblikovala trdno zavest kot o sestavnem delu velike globalne skupnosti.
Medtem ko se še vedno čaka na pravi odgovor Kitajske na haaško odločitev, pa je vsega kriv Japonec. In to konkretno Šundži Janai, ki je leta 2013, ko so Filipini predložili ta svoj primer, predsedoval sodišču in nato imenoval štiri od skupno petih sodnikov arbitražnega postopka. »Kdo jih plačuje?« se je ogorčeno vprašal namestnik zunanjega ministra Liu Zhenmin. In kaj sodniki iz Gane, Francije, Poljske, Nizozemske in Nemčije sploh vedo o zgodovini Južnega kitajskega morja? Celo če so bili glede razsodbe povsem soglasni …, je to po vsej verjetnosti delo »japonskega desničarja«. Arbitraža je očitno sprožila besedno vojno, a ne toliko med Pekingom in Manilo, temveč veliko bolj med Kitajsko na eni strani in Japonsko ter ZDA na drugi. In to je najnevarnejši poganjek haaške razsodbe.
