Tiskane izdaje
Washington – Donald Trump je položil roke na Sveti pismi, ki ju je držala soproga Melanija, in prisegel kot 45. predsednik ZDA. Z neba so začele drseti dežne kaplje, svet pa je vstopil novo, izjemno nepredvidljivo obdobje, v katerem bo ustaljen red razmajan, Amerika pa »bo znova velika«, kot je še enkrat več ponovil njen novi voditelj.
Na 6. ulici, ki je vodi do parka pred kongresom, se pred vhodom iz jeklene mreže gnetla množica ljudi in po izrečeni prisegi glasno zavpila. Eni od navdušenja, še več zaradi jeznega razočaranja. Podporniki Trumpa so bili pomešani s protestniki, ki so celo dopoldne korakali ob zagrajenem dostopu do sprehajališča National Mall in ljudem skušali preprečiti vstop na slovesnost. Pred osmimi leti je prestolnico kljub ledenemu mrazu prežemal optimizem in upanje na Združene države Amerike, današnji dan je bil le še nov dokaz, kako globoko ideološko so ZDA razklane.
»Obnašajo se kot otroci. Naj se že sprijaznijo, mi smo zmagali in Trump je predsednik,« se je namrdnila Sherri Taylor, ki je svoji hčerki pripeljala iz Georgie, da bosta priča zgodovinskemu dogodku. Pred njimi je mladenič visoko v zrak potiskal transparent »Ni moj predsednik«, dekle zraven njega je nosilo lepak z napisom »Republikanska matematika, 66 je več kot 63«, ki je namigoval, da je demokratka Hillary Clinton zbrala tri milijone več glasov.
A je ta danes z okamenelim obrazom vseeno stala ob strani, ko je njen republikanski nasprotnik prevzemal državo, z njo pa se sprva niti rokoval ni. A ji je kasneje na kongresnem kosilu nazdravil in se zahvalil, ker je prišla. To je bile verjetno prvo kosilo po prisegi, na kateri so omenjali Slovenijo, saj so nazdravili z »najboljšimi kozarci na svetu«, prva dama pa se je ponosno nasmehnila.
V duhu Johna Lennona so v Seattlu na dan inavguracije protestno zapeli All You Need Is Love. Foto: AP
Pobeg v fantastiko
Njen soprog bo vladal v mestu, v katerem ga je podprlo komaj štiri odstotke volivcev, mnogi so še vedno osupli, kaj se je zgodilo. Knjigarna Upshur je za petek napovedala 15-odstotni popust in kupcem svetovala naj »pobegnejo s popustom za novo knjigo, svetujemo kaj iz žanra fantastike«. Dopoldne, ko se je množica rdečih kapic iz vseh hotelov in postajališč valila proti Beli hiši in kongresu, je par domačinov stal ob robu ulice, počasi srkal kavo in zmajeval z glavo, »prepričan sem bil, da se kaj takega ne more zgoditi«, je eden od njiju zavzdihnil ob pogledu na Trumpovo nacijo, kot so komentatorji poimenoval podpornike novega predsednika, pretežno bele, podeželske in predmestne volivce iz notranjosti ZDA.
Ni jasno, koliko ljudi je prišlo v mesto, zagotovo pa veliko manj kot 2008, ko jih je kar 1,8 milijona prišlo pozdraviti prvega temnopoltega predsednika. Posnetki National Molla so tokrat kazali precej bolj na redko posejano množico. Javni transport je objavil podatke o številu potnikov do 11. ure dopoldne, danes so jih našteli 193.000, ob drugi prisegi Baracka Obame pred štirimi leti 317.000, ob prvi 2008 kar 513.000, celo druga prisega Georga Busha mlajšega je imela gostejši promet, 2005 so do 11. ure našteli 197.000 potnikov. A to zagotovo ne bo zmotilo Trumpa, nedvomno bomo v prihodnjih dneh od njega slišali oceno o eni najbolj obiskanih priseg doslej. Ko je njegovo osebje prevzelo račun predsedniški @POTUS na družbenem omrežju Twitter, so nemudoma objavili fotografijo navdušene množice, a se je hitro izkazalo, da so uporabili kar fotografijo iz 2009.
Trumpov prvi predsedniški nagovor ni kazal, da je že pripravljen prevzeti vlogo voditelja celotne države, še vedno je bil prežet s temačnimi toni o Washingtonski vrhuški, ki izkorišča ljudstvo. Populizem o pozabljenih delavcih iz ust milijarderja s pozlačenim življenjem še vedno zveni rahlo bizarno. „Matere in otroci, ujeti v revščino velemest; zarjavele tovarne, kot nagrobniki posejane po državi; izobraževalni sistem, preplavljen z denarjem, a hkrati mladim in lepim študentom ne daje znanja; ter kriminal in tolpe in mamila, ki so ukradla preveč življenj ter državo oropala toliko neuresničenih obetov. To ameriški pokol se bo končal, tukaj in zdaj,“ je obljubil ob glasnem pritrjevanju podpornikov znotraj ograj.
Jezni in nezadovoljni
Zunaj njih je manjša skupina nekaj sto protestnikov dobesedno razumela njegovo napoved, da je »prišla ura za dejanja« in pred slovesno parado od Kapitolskega griča do Bele hiše s kamenjem napadla policijo. Ta je odgovorila s solzivcem in svetlobnimi granatami ter priprla nekaj deset najbolj nasilnih. Demonstracije so potekale ves dan, Matthew Murguia iz bližnjega Marylanda je dejal, da je Trump s sabo prinesel preveč etičnih problemov, da bi ga lahko priznal za predsednika. Nekaj ulic naprej je mladenič, prav tako Matthew, z roko v roki z drugimi nezadovoljenimi zapiral ograjen dohod do parka. »Hotel sem na proteste skupine J20, potem sem naletel na tukajšnje in se jim pridružil,« je pojasnil, zakaj podpornikov Trumpa ne pusti na slovesnost.
Udeleženci protesta proti Donaldu Trumpu so se v Washingtonu spopadli s policijo. Foto: Reuters
Obkrožale so ga protestnice skupine Code Pink, ki so imele veliko povedati o grabljenju za ženska spolovila, s čimer se je hvalil 45. predsednik ZDA, le da pri skandiranju niso uporabljale ravno izbranih besed. Podoben uporniški preplet je potekal po drugih delih mesta, »zbrani smo iz vseh vetrov, protifašisti, okoljevarstveniki, feministke...« je našteval Xochitl Johnson iz Oklanda v Kaliforniji v premoru, ko ni prek velikega megafona spodbujal vpitja »Čigave ulice? Naše ulice!«. Večina dogajanja je bila miroljubnega, policija se je držala ob strani, a so se vseeno dogajali manjši izbruhi.
Samo posel
Mladeniča s Trumpovo čepico in zastavo z neonacističnim simbolom prekrižanega kroga so rešile protestnice, ki so se postavile okoli njega, da ga bolj odločni fantje niso dosegli, in ga zasliševale, če se zaveda kaj počne. Med povešenimi pogledi je dejal, da niti ni dovolj star, da bi lahko volil. Manj srečno jo je odnesla skupinica z ogromnim plakatom proti prekinitvam nosečnosti. Srečanje s protestno povorko se je končalo s hitrim napadom nanje, velik transparent je bil poteptan, oče Tod pa je skušal zavarovati sina Joushuo, ki je prestrašeno hlipal ob strani. »Kakšna svoboda govora je to, če dopuščajo samo svoje proteste? To je hudo nasilje, a me ni strah, imam močno vero,« se je Linda Heilman odločno uprla toku in vztrajno podpirala gol kol, s katerega je še nekaj trenutkov poprej visel poziv o varovanju življenja.
Val protestov je kvaril posel množici krošnjarjev, ki so se nadejali dobrega zaslužka z zastavicami, rdečimi kapami in majicami s podobo 45. predsednika. »Ne bodi demokrat, kupi Trumpovo kapico,« (prodajni slogan precej bolj ubrano zveni v angleščini), je vpil Jimar in skušal preglasiti skandiranje o fašistih v Beli hiši. Nato pa nataknjeno dejal, da je prodaja »bolj tako tako« in zahteval plačilo za pogovor, da »nihče od naju ne bo delal zastonj«. Velika večina uličnih prodajalcev je bil temnopoltih, velika večina njihovih strank »lilijasto belih«, kot nekoliko posmehljivo pravijo belcem. In večina prvih se je zarotniško nasmehnila ob opombi, da imajo na majicah napačno osebo. »Vem, človek, ampak to je posel«, je eden od njih zelo potiho odvrnil.
