Wikileaks deset let pozneje: Le razkrivanje podatkov ni dovolj

Ljubljana – Vsaka tehnologija je zares revolucionarna šele takrat, ko postane samoumevna. To ne velja le za internet, mobilnike, računalnike in druge elektronske spremljevalce, ampak tudi za družbene in politične fenomene. Wikileaks zato ni več le elektronska platforma za razkrivanje skrivnosti. Je del sodobne politike, diplomacije in novinarstva.

Wikileaks najdemo povsod – kot dejansko organizacijo ali vsaj prispodobo. Mednarodni novinarski preiskovalni konzorciji in aktivistične organizacije (lux-leaks, global leaks) pogosto uporabljajo pripono »-leaks«, podobno kot so velike politične afere od Watergata postale »-gate«. Najbolj znani filmski vohuni (James Bond, Jason Bourne in Ethan Hunt) v vsakem novem filmu preganjajo negativce, ki spominjajo na Juliana Assanga – neformalnega voditelja skupnosti. Njeni odvetniki so pomagali poiskati zatočišče ameriškemu žvižgaču Edwardu Snowdnu, ko je moral po razkritju globalnih prisluhov na skrivaj zapustiti Hongkong. Politični voditelji, globalne korporacije in mednarodne organizacije pa ne morejo več nadzirati informacij, saj se čisto vsak lahko znajde v veliki podatkovni zbirki, ki jo je ukradel računalniški heker ali odnesel razočarani uslužbenec.

Objava tajnih podatkov – politično dejanje

V Wikileaks se zelo dobro zavedajo, da je objavljanje tajnih podatkov politično dejanje. Julian Assange je včeraj med jubilejnim nastopom povedal, da bodo do konca leta objavili več kot milijon dokumentov o ameriških predsedniških volitvah. V preteklosti so razkrili vsebino tajnih mednarodnih trgovinskih dogovorov, objavili dopisovanje ameriških diplomatov ter javnost opozorili na resnične razmere na afganistanskih in iraških bojiščih. Razkrivanje podatkov o političnem nasprotniku je postalo del politične kampanje ali revolucionarnega družbenega gibanja. Vsak politični štab poskuša predvideti, kaj lahko objavi nasprotnik ali celo računalniški vlomilec, ki ga je najela tuja država. Toda razkrivanje podatkov ni imelo samo pozitivnih družbenih učinkov, kar so pričakovali zagovorniki osvobajanja informacij.

Nasprotni učinek

Assange je od prvega javnega nastopa za skupnost Wikileaks zatrjeval, da je popolna transparentnost najboljše zdravilo proti korupciji, zlorabi političnega položaja ali ekonomske moči. Vendar je njihovo prvo desetletje pokazalo, da samo osvobajanje informacij ni dovolj ali ima lahko celo nasprotni učinek. Človeške družbe imajo tudi zaradi Wikileaksa več informacij o delovanju sveta kot v vsej pretekli znani zgodovini. Novinarske ekipe s pomočjo računalniških analitikov in sodobnih spletnih orodij pripravljajo zelo nazorne in dobro preiskane podatkovne zgodbe. Še nobenih ameriških volitev ni spremljalo toliko medijskih in nevladnih organizacij, ki so preverjala dejstva in analizirala vsebino političnih nastopov. A v kampanji kljub temu prevladuje populizem, sovražni govor in popolno pomanjkanje argumentirane javne razprave. Pozabljena so tudi vsa druga odmevna razkritja, saj elektronsko zasebnost, davčne utaje in tajne meddržavne dogovore še vedno zasenči prva bomba ali odmevna zvezdniška ločitev.

Alternative in zahteve so pot do družbenih sprememb

Ideologi Wikileaksa so pozabili na osnove psihologije, po katerih ljudje v preobilju informacij iščejo preproste razlage in kognitivne bližnjice. Prav tako niso upoštevali, da je z razkrivanjem in objavljanjem tajnih podatkov mogoče zelo učinkovito in marsikdaj upravičeno spodkopati zaupanje v demokratične institucije, ampak je treba hkrati pokazati tudi na alternativo in zahtevati družbene spremembe. Sicer bo ostala samo nemoč in prepričanje, da so vsi enako pokvarjeni. Občutek, ki ga je v zadnjem desetletju pomagala okrepiti tudi skupnost Wikileaks in njeni nekritični posnemovalci.