Zakaj je Bengalski zaliv vzel toliko življenj

Nezadržen val ljudi, ki bežijo pred nesrečami, ustvarja sliko apokalipse našega časa.

Thu, 25.02.2016, 15:00

Bengalski zaliv je bil lani trikrat­ bolj smrtonosen za begunce­ kot Sredozemsko morje. Prek tega zaliva se je v iskanju varnosti in dela podalo v različne­ smeri­ okoli 33.600 ljudi, pri tem jih je najmanj 370 izgubilo življenje, še preden so prišli tja, kamor so bili namenjeni.

V poročilu visokega komisariata za begunce (UNHCR), ki so ga objavili ta teden, je zapisano, da so le redki med temi nesrečniki utonili. Največ jih je umrlo zaradi nasilja tihotapcev, ki so spremenili človeško nesrečo­ v donosen posel. Lani je zaslužek z begunci znašal od 50 milijonov do 100 milijonov dolarjev. Največ denarja so zaslužili tihotapci z ljudmi. Vsak posameznik, ki se je vkrcal na ladjo, je moral plačati od 40 do 60 dolarjev posredniku, nato pa še od 200 do 250 dolarjev lastniku ladje.

Prevažanje beguncev je postalo dober vir zaslužka, zato so se številni lastniki ribiških ladij preusmerili na prevažanje ljudi. Konkurenca se je od takrat močno povečala, a zaslužek z enim takšnim potovanjem je še vedno velik. Lastniki namreč, da bi dobiček ostal čim večji, na ladje sprejemajo vse več ljudi, hkrati pa zmanjšujejo število članov posadke.

Ni si težko predstavljati, kakšna so takšna potovanja. Ker se nikoli ne ve, ali se bodo lahko begunci izkrcali, kjer je bilo dogovorjeno, saj jih tihotapci spustijo na kopno, šele ko poravnajo zadnji del dolga, so na odprtem morju zasidrane večje tovorne ladje, ki so prevzele vlogo začasnih sprejemnih centrov.

Zgodba ladijskega kuharja

Na nekaj takšnih ladjah dolge mesece prebiva na tisoče beguncev. UNHCR navaja zgodbo 27-letnega Abdula Amina, ki so ga najprej zverinsko pretepli, nato pa je spoznal, da se bo izog­nil telesnemu trpinčenju, če se prijavi za kuharja. Postal je eden od desetih ljudi, ki so skrbeli za hrano 1200 beguncev. Delal je skoraj 24 ur na dan. Ko je končal pripravo jedi, obhodil vseh osem palub – pri čemer je najprej raznosil lavorje za umivanje rok, nato pa še posode s hrano – je bil, ko je pobral prazne posode, čas za pripravo naslednjega obroka.

Največ beguncev, ki so se v iskanju boljšega življenja napotili prek Bengalskega zaliva in Andamanskega morja, je šlo na pot iz Burme in Bangladeša. Poleg Bangladeševcev je bilo med begunci največ pripadnikov ljudstva Rohingja. Na valovih jih je bilo največ v prvih mesecih lanskega leta – kar 31.000.

Potem ko je maja na odprtem morju ostalo brez spremstva okoli 5000 beguncev, ker se jih tihotapci zaradi preiskovanja taborišč, ki so jih odkrili v pragozdovih Tajske in Malezije, niso upali spustiti na kopno, se je število tistih, ki so bili pripravljeni tvegati življenje, v drugi polovici lanskega leta zmanjšalo na 1600.

Zgodbe preživelih in rešenih beguncev o tem, kako so ljudje na ladjah umirali zaradi bolezni, lakote in dehidriranosti, kako so jih v belih rjuhah spuščali v morje, še preden so dokončno izdihnili, so bile očitno preveč grozljive. Vendar se je število beguncev zmanjšalo predvsem zato, ker so se prestrašili tihotapci. Od maja do konca leta 2015 je bilo pet območnih konferenc, s katerih so poslali sporočilo območnim vladam, da je treba pretrgati organizirano verigo preprodajanja beguncev (med temi je bilo tudi precej zavedenih ali celo na silo ugrabljenih), v katero so bili pogosto vpleteni tudi skorumpirani pripadniki vojske in policije.

Podobno, kot se govori v Evropi, tudi v Aziji vztrajno iščejo »korenine« problema. A v primerjavi z evropskimi vladami, ki lahko pokažejo s prstom na Sirijo, Asada, bombardiranje in tragedijo, ki poteka pred kamerami, so v jugovzhodni Aziji »korenine« revščine precej bolj zapletene. Ljudstvo Rohigja ni nikjer priznano kot enakopraven del družbe, bangladeška in burmanska oblast si ga podajata iz rok v roke kot vroč kostanj.

A ti ljudje niso edini, ki bežijo. Do obale Avstralije in (v enem primeru) Nove Zelandije je priplulo osem ladij z begunci iz Bangladeša,­ Indije, Iraka, Burme, Nepala, Pakistana, Šrilanke in Vietnama. Čeprav so avstralski funkcionarji poudarjali, da je bila njihova dežela v zgodovini vedno zaščitnica človekovih pravic, so morali begunci tokrat nazaj na odprto morje.

Nehumana Canberra

Organizacija Amnesty International je zato vladi v Canberri očitala nehumano ravnanje, ki je postalo slab zgled vsem drugim azijskim državam in je tudi druge vlade spodbudilo k pošiljanju beguncev tja, od koder so prišli, čeprav je zaradi tega močno ogrožena njihova varnost.

Podobno kot v Evropi se poskušajo tudi v Aziji s sklicevanjem na »korenine« krize izogniti odgovornosti in moralni obveznosti. »Naj problem rešujejo tisti, ki so ga po­vzročili,« je geslo, ki na azijski celini pravzaprav ne more ničesar rešiti, saj na sto tisoče ljudi, ki so se v minulih nekaj letih napotili z domov, nima časa čakati, da se bo prišlo do korenin. Ti ljudje nemudoma potrebujejo pomoč.

Po napovedih bo val beguncev tudi letos velikanski, saj je treba poleg tistih, ki bežijo pred območnimi spopadi in gospodarskimi težavami, pričakovati še povečano število »podnebnih beguncev«, ki jih bodo z domov pregnale naravne katastrofe. V čedalje bogatejšem besednjaku, ki zadeva migracije, bo letos zagotovo podčrtan tudi pojem naftnih beguncev, ki se nanaša na afriške in azijske države, v katerih bo kontinuirano zniževanje cen nafte pripeljalo do osiromašenja dela prebivalcev, izgube delovnih mest, s tem pa tudi do neredov, iz katerih bodo bežali najbolj ogroženi.

In prav tukaj se bo težko lotiti »korenin« problemov. Ko je organizacija Amnesty International v letnem poročilu poudarila, da je bilo več kot 60 milijonov ljudi po svetu pregnanih z domov, in to za več let, takoj nato pa opozorila na najmanj 30 držav, ki so ilegalno prisilile begunce, da so se vrnili, od koder so prišli, je bila to slika humanitarne apokalipse 21. stoletja. Veliko ljudi potrebuje takojšnjo pomoč. In ni časa za »korenine«, še zlasti, ker so te tako razvejene, da jih je težko spodrezati z nekaj potezami, ki bi jih izvedla skupina premalo zainteresiranih držav.

Prijavi sovražni govor