Tiskane izdaje
Ko se je Kitajska v ponedeljek pridružila Rusiji v vetu proti predlogu varnostnega sveta ZN o prekinitvi bojev v Alepu, se je zastavilo vprašanje, ali v Pekingu sledijo svojim zaveznikom proti Zahodu v Moskvi ali pa gre za potezo, ki napoveduje resnejše vpletanje azijske sile v bližnjevzhodno krizo.
Odziv na dvojni veto je bil silovit že na kraju samem. Kajti, ko je britanski veleposlanik pri ZN Matthew Rycroft obtožil Rusijo in Kitajsko, da sta veto vložili zaradi svojega »vztrajnega, a napačnega zaupanja v despota, ki je pobil blizu pol milijona pripadnikov svojega ljudstva«, je bil kitajski odgovor enako oster. Veleposlanik Liu Jieyi je obtožil britanskega kolega, da »zastruplja« vzdušje zasedanja, v pojasnilo svojega stališča pa ponovil, da »človekoljubnega vprašanja v Siriji ne bi smeli politizirati«.
Kitajska je po svoje dosledna. Medtem ko je bil to šesti ruski veto na resolucije v zvezi s sirsko krizo, je azijska sila tokrat petič blokirala dokument najvplivnejšega telesa ZN, o katerem meni, da je v nasprotju z njenimi interesi.
»Ne gre za to, da bi poskušala Kitajska v mednarodnih zadevah slediti Rusiji,« je pojasnil Jiang Yi, višji raziskovalec iz kitajske Akademije družbenih ved. »Sodelujemo na področjih, kjer se lahko Kitajska in Rusija medsebojno dogovarjata, sicer pa ima Kitajska povsem neodvisno zunanjo politiko.«
Čeprav ji je ljubše, kadar ni sama v zavračanju resolucij, ki v zvezi s Sirijo zadevajo Bližnji vzhod, ima Kitajska tokrat v resnici kar nekaj svojih razlogov za veto. In ti razlogi so zelo kompleksni.
Napoved, da se namerava vodstvo v Pekingu bolj dejavno vključiti v sirske zaplete, je bilo mogoče v partijskem glasilu Global Times prebrati že oktobra. Komentator omenjenega časopisa je poudaril, da načelo nevmešavanja v tuje zadeve še ne pomeni, da se je treba držati ob strani tudi takrat, ko so zaradi terorizma nevarno ogroženi nacionalni interesi. »Neposredni napadi izven lastnih meja,« navaja Global Times, »kirurški posegi kitajske vojske v primerih, ko so nujni, ne bi smeli biti izključeni.«
Do takšnega odmika od doslednega kitajskega stališča zoper oborožena posredovanja je prišlo zaradi samomorilskega bombnega napada na kitajsko veleposlaništvo v Kirgiziji konec avgusta oziroma spoznanja, da so za tem napadom stali Ujguri iz kitajske avtonomne pokrajine Xinjiang, združeni v Islamskem gibanju za Vzhodni Turkestan (ETIM) pod zastavo Turkestanske islamske stranke (TIP). Ko so ujgurski džihadisti pozneje na spletu objavili posnetke samomorilskega napada, ki so ga z majhnim dronom izpeljali v Alepu, je bil to le še en dokaz, da Ujguri delujejo tudi v Siriji, in to v vrstah opozicijskih sil, prek katerih imajo dostop do orožja ZDA in orožja ameriških zaveznic.
Kitajska je že pred časi opozarjala svoje zahodne sogovornike, da se v vrstah sirske opozicije bojujejo tudi džihadisti iz različnih azijskih držav in da lahko ti ogrozijo njihovo varnost in stabilnost. Kot ocenjujejo, je bilo v Idlibu zbranih okoli tisoč Ujgurov, Kitajska pa je nasploh odločno podpirala predlog, da bi na vrhunskem srečanju Šanghajske organizacije za sodelovanje (SCO) julija lani razpravljali predvsem o nevarnosti, ki članicam te organizacije grozi spričo sirske nestabilnosti.
Ugotovitev, da so ujgurski skrajneži, katerih končni cilj je prenesti džihad na kitajska tla, deloma prešli v Alep, kjer računajo na zaščito in oboroženo pomoč zahodnih sil, je za Kitajsko povsem zadosten razlog za to, da vloži veto na kakršno koli že premirje. V Pekingu so to storili ne toliko zaradi tega, ker bi verjeli v »despota« Bašarja al Asada, kot jih je obtožil britanski veleposlanik Rycroft, temveč predvsem zaradi strahu pred tem, da bi lahko sirska mesta, kot sta Alep in Idliba, postala vir novih napadov na kitajske interese. Na koncu koncev, je v eni od analiz zapisal Zhou Bo iz Akademije vojaških znanosti Narodnoosvobodilne vojske, »naslednja vojna za Kitajsko ne bo nujno potekala s katero od njenih sosed, temveč bi lahko do nje prišlo daleč stran od njenih meja, kjer se varujejo kitajski interesi v tujini, pa tudi varnost Kitajcev in prebivalcev drugih držav«.
Vsak kitajski veto v varnostnem svetu ZN je na prvi pogled videti kot sporočilo ZDA. Še zlasti, kadar ga Kitajska vloži skupaj z Rusijo. Tudi zdaj bi lahko sprejeli to isto logiko in sklepali, da je dobil veleposlanik Liu Jieyi iz Pekinga navodilo, naj na ta način opozori novo izvoljenega predsednika Donalda Trumpa, da kitajsko-ameriško diplomatsko (morda pa tudi vojno) prizorišče ni nujno zgolj okoli Tajvana. A celo če v kitajskem vetu obstajajo tudi ti elementi, je glavni razlog, zaradi katerega azijska sila ne želi »politizacije človekoljubnega vprašanja«, ali, bolje povedano, zakaj v tem trenutku noče razmišljati o človekoljubni katastrofi v Alepu, predvsem strah pred širjenjem džihada proti Xinjiangu. Vsak, ki bo udaril po ujgurskih skrajnežih, bo kitajski zaveznik. Vključno z Asadom.
