Zakaj je naftna pipa ostala odprta za Kima?

Potem ko je varnostni svet OZN v ponedeljek devetič v 11 letih soglasno izglasoval resolucijo o sankcijah proti Severni­ Koreji, se je zdelo, da se je ­Kitajska trdno postavila na stran »mednarodne skupnosti« pod vodstvom ZDA ter da je precej manj strpna do jedrskih in raketnih provokacij vodje Kim Džong Una.

Kitajski veleposlanik pri OZN Liu Jieyi je pozval Pjongjang, naj »resno upošteva pričakovanja in voljo mednarodne skupnosti«, ki jo je ta izrazila z najostrejšimi sankcijami do zdaj, vendar je hkrati pozval druge države, naj ohranijo hladno kri in ne zaostrujejo napetosti.

Zobje in ustnice

Na prvi pogled se je zdelo, da je uradni Peking obrnil hrbet zaveznici, s katero je vzdrževal tako tesne odnose kot »zobje in ustnice«, kakor so do pred kratkim poudarjali med vsemi srečanji predstavnikov obeh držav, vendar je bilo pomembnejše dogajanje tik pred glasovanjem. Kitajska in Rusija nista bili priprav­ljeni podpreti sprva predlagane resolucije, ki je vsebovala tudi popoln naftni embargo, tako da je verzija, sprejeta v ponedeljek, razvodenelo besedilo, ki zahteva prekinitev izvoza kondenzata in utekočinjenega plina Severni Koreji, poleg tega omejuje dobavo naftnih derivatov, med drugim bencina, na dva milijona sodov letno namesto sedanjih 8,5 milijona.

Na področju prodaje surove nafte Severni Koreji še naprej veljajo obstoječe omejitve največjih količin, čeprav je iz tega izvzet izvoz tega energenta iz kitajskega Dandonga na severnokorejsko gospodarsko območje Sinuidžu. Zaradi prekinitve izvoza severnokorejskega tekstila bo režim Kim Džong Una resda ostal brez letnega zaslužka, vrednega približno 760 milijonov dolarjev, zaradi prepovedi zaposlovanja severnokorejskih delavcev v tujini pa se bo priliv deviz zmanjšal za približno 5 milijard dolarjev letno, toda ključni del nove resolucije se je nanašal na energijo. Vsa skupna podjetja s Severno Korejo bodo nehala poslovati, razen hidroelektrarne na reki Jalu, ki je skupni projekt s Kitajsko, ter železnice od mesta Hasan v ruskem Primorskem okraju do severnokorejskega pristanišča Radžin. Rusija je zahtevala takšne spremembe prvotnega besedila zato, ker ni vedela, kako zelo lahko najmočnejši organ OZN sploh vpliva na razmere, če bo Pjongjang tudi po sprejetju najostrejših sankcij izstrelil balistični projektil ali preizkusil novo atomsko bombo.

Strah pred padcem

Kitajska ni pojasnila, zakaj nasprotuje radikalni zadušitvi režima v Pjongjangu, vendar je jasno, da se njeno politično vodstvo najbolj boji hitrega padca Kim Džong Una, ki bi najbolj prizadel prav azijsko silo. Poleg tega so zgodovinarji opozorili, da je prav naftni embargo ključno vplival na nedavno japonsko zgodovino, in čeprav je japonski premier Šinzo Abe eden najbolj gorečih zagovornikov popolnega zaprtja pipe, bi se bilo morda koristno spomniti, da se je zaradi podobnega ukrepa spremenil potek druge svetovne vojne. Do leta 1940, so opozorili zgodovinarji, je Japonska prodirala vse globlje v Indokitajsko, in ko je sklenila zavezništvo s Hitlerjem, so ZDA proti njej uvedle gospodarske sankcije. Ko se je tedanjemu ameriškemu predsedniku Franklinu Rooseveltu zazdelo, da izrivanje dežele vzhajajočega sonca z globalnega trga ni dovolj učinkovito, je zahteval naftni embargo. Nekateri njegovi svetovalci so opozorili, da bi se to lahko slabo končalo, vendar je tedanji državni sekretar Dean Acheson vztrajno verjel v japonsko racionalnost, ki bo cesarja Hirohita in njegove vojaške stratege odvrnila od napada na ameriške interese.

Poziv na dvoboj

Toda zgodilo se je ravno to. Tokio je sprejel naftni embargo kot vojno napoved in sledil je napad na Pearl Harbor decembra 1941. Takrat so začeli odštevati čas do jedrskega bombardiranja Hirošime in Nagasakija. Čeprav zdaj ne poteka svetovna vojna, severnokorejska vojska pa niti približno ni tako močna, kakor je bila nekdanja japonska cesarska vojska, bi tudi v sedanjih razmerah pravi naftni embargo – seveda pod pogojem, da bi ga bilo dejansko mogoče izvajati – v Pjongjangu sprejeli kot najhujši poziv na dvoboj. Tudi to, da je na tem področju pravkar sprejete resolucije še dovolj lukenj, ki bodo omogočale ohranitev režima Kim Džong Una, ne zagotavlja, da Kim ne bo izstrelil nove rakete. Toda vprašanje je, v katero smer jo bo poslal.

Na severnokorejskem projektilu, ki je 27. avgusta preletel otok Hokaido, je bila nameščena kamera. Medtem ko je projektil letel proti Japonski, je bila kamera obrnjena proti kitajskemu severovzhodu. Posnetke kitajskega ozemlja, ki jih je poslala kamera s projektila, so predvajali na severnokorejski televiziji, Peking pa je to dejanje upravičeno razumel kot neposredno grožnjo vodje Kim Džong Una. To je bil eden od razlogov, da Kitajska ni dovolila glasovanja v varnostnem svetu OZN o ameriški verziji resolucije.

Krotitev ameriških gangsterjev

Takoj po sprejetju sankcij so začeli intenzivno razmišljati o naslednjem ukrepu. Pjongjang je že pred glasovanjem v OZN zagrozil z »ustreznim ukrepom«, s katerim bo »Demokratična ljudska republika Koreja ukrotila ameriške gang­sterje«, zato se je zdaj treba lotiti zapletenega vprašanja, še preden se zgodi nekaj, čemur bo sledilo odštevanje časa do nepojmljive katastrofe. Predlog kanclerke Angele Merkel, da bi za Severno Korejo uporabili iransko formulo denuklearizacije, ne zveni slabo, vendar je verjetno prepozen.

Konec koncev je morda najboljšo idejo predlagal Jocko Willink, nekdanji pripadnik posebnih enot Seal v ameriški mornarici. Ko so ga na twitterju vprašali, kako bi rešil korejsko krizo, je predlagal: »Odvrzite 25 milijonov iphonov [na Severno Korejo] in nad njimi postavite satelite z brezplačnim brezžičnim dostopom do interneta.« Rezultati bi bili hitri in zlahka jih je predvideti.