Zakaj Kimove »Spice Girls« niso slekle šinjelov

O severnokorejski pop skupini Moranbong prevladuje prepričanje, da gre za sad Kim Džong Unove »mehke sile«. Vsako od skupno 21 glasbenic je menda osebno izbral veliki vodja in, kot pravijo poznavalci, se je prav on domislil tega, da bi s pomočjo razigranih deklet vzpostavil malce boljše odnose s Kitajsko.

Tako bi morala imeti skupina Moranbong (ime skupine dobesedno pomeni Orkester Gorskega vrha potonik) prejšnji konec tedna koncert v pekinškem Centru odrskih umetnosti, ki ga ljudje bolj poznajo kot Veliko jajce. Povsem jasno je bilo, da ni šlo zgolj za odrsko senzacijo. V Pjongjangu so v prvem gostovanju deklet v tujini videli predhodnico prvega uradnega obiska mladega vodje v eni od tujih dežel. V Pekingu pa so prihod edine severnokorejske K-pop skupine (kot se skrajšano imenujejo korejske pop skupine z obeh strani 38. vzporednika) opredelili kot »prispevek k območnemu miru«.

In tako so dekleta, ki so jih njihovi občudovalci poimenovali »Kimove Spice Girls«, pripotovala v kitajsko glavno mesto. Oblečene v šinjele in z vojaškimi kučmami na glavah so bile videti dobro pripravljene na to, da priredijo enega svojih »začinjenih« šovov z električnimi inštrumenti in mešanico revolucionarnih koračnic ter nežnih pesmi, posvečenih domovini. Vrhunsko usposobljene umetnice

Severnokorejski izvajalci morajo biti popolni, saj lahko pred oči vodje stopijo samo tisti, ki so v svoji umetnosti dosegli vrhunec. Tako so tudi dekleta v mini krilcih in s sodobnimi pričeskami vrhunsko usposobljene umetnice. In če bi se kdo iz Washingtona potrudil in analiziral njihov repertoar, bi lahko iz njega razbral veliko več kot iz vseh partijskih dokumentov: dekleta igrajo melodijo iz ameriškega filma Rocky, ena najbolj priljubljenih uspešnic njihovega domačega občinstva (beri Kim Džong Una) pa sporoča: »Prihaja hitra sprememba in vse se lahko konča povsem drugače, kot se je začelo.«

A kaj hitro po tem, ko so prišle, so glasbenice tudi odšle iz Pekinga. Koncert so nekaj ur pred začetkom odpovedali »zaradi določenih razlogov«, ker pa vstopnice tako ali tako niso bile v prodaji, saj naj bi občinstvo izbrali iz vrst visokih partijskih funkcionarjev, se organizatorjem prireditve pravzaprav ni bilo treba nikomur posebej opravičevati.

Časopisna agencija Xinhua je kot pojasnilo za nenadno spremembo ponudila »probleme v komunikaciji na delovni ravni«, s tem pa odprla prostor za različne špekulacije. Letalo severnokorejske letalske družbe Air Koryo je tega dne ob odhodu iz Pekinga zamujalo več ur, saj so očitno čakali na dekleta, ki so pospešeno pakirale svojo prtljago. Ko je letalo v soboto odletelo, je za njim ostala prtljaga, ki je dekletom ni uspelo čekirati, na pisti pa vprašanje, kaj se je pravzaprav zgodilo.

Jang Mu Džin z Inštituta za severnokorejske študije v Seulu trdi, da so v Pjongjangu na ta način izrazili svoje negodovanje zaradi številih namigovanj v kitajskih spletnih medijih o tem, da ima Kim Džong Un razmerje z vodilno članico skupine Hion Song Vol, o kateri so tuji mediji lani poročali, da jo je dal vodja ustreliti.

Bolj verjetno pojasnilo se skriva v nadvse pomenljivem protokolu. Kot navajajo viri, je Kim Džong Un pričakoval, da bo na koncert prišel predsednik Xi Jinping, ali vsaj premier Li Keqiang, kar bi sam razumel kot neposredno povabilo, naj obišče Kitajsko.

Težave v komunikaciji

Kitajska stran pa se je odločila na koncert poslati delegacijo na razmeroma nizki ravni, s čimer naj bi vodstvo v Pekingu pokazalo negodovanje zaradi Kimovih trditev, da že ima vodikovo bombo, kar je izjavil tik pred tem, ko se je skupina Moranbong odpravila na pot.

Neimenovani vir, ki je menda sodeloval pri pripravljanju koncerta, pa trdi, da je do problemov v komunikaciji prišlo že takrat, ko je kitajska partijska cenzura od deklet zahtevala, naj iz programa črtajo nekaj pesmi, v katerih se preveč časti voditelja. Kitajska poskuša vodstvo v Pjongjangu že dolgo časa prepričati, naj ublaži kult osebnosti. Že Kim Il Sungu, dedu sedanjega voditelja, so svetovali, naj se odreče nepotistični izbiri naslednika. To pa je za Severno Korejo žalitev. Družina Kim je dinastija in tudi največje zagotovilo kontinuitete sedanjega režima.

Skupina Moranbong je tako iz Pekinga odpotovala, ne da bi zaigrala eno samo noto. Odnosi med državama, ki sta po svoje še vedno zaveznici, pa so bili s tem dodatno začinjeni s poprom. Viri navajajo, da je, takoj ko je letalo odletelo, Kitajska poslala dva tisoč vojakov na mejo s Severno Korejo, južnokorejska tajna služba pa trdi, da so omenjenega dne privedli na zaslišanje več kot sto Kitajcev, ki živijo v Pjongjangu, ter preverjali, ali morda ne vohunijo za Kitajsko. Pod poostrenim nadzorom je celo kitajski veleposlanik.

Posamezni komentatorji so opazili pomenljivo naključno sovpadanje. Prav v času, ko so Kim Džong Unova dekleta hitela na letalo v Pekingu, so na letališču v Los Angelesu aretirali članice južnokorejske K-pop skupine Oh My Girl. Osem deklet, starih od 16 do 21 let, je imelo v prtljagi poudarjeno seksi oblačila za izvedbo določenih točk programa, uslužbenci, ki preverjajo potne liste, pa so mislili, da so v ZDA prišle zato, da bi prodajale spolne storitve. Po 15 urah zasliševanj se je vse razjasnilo, a je bilo takrat za koncert že prepozno. Dekleta so se z naslednjim letalom vrnila v Seul. Za njimi je ostal simbolični spodrsljaj Washingtona in tudi Pekinga, ki nista sprejela ambasadork K-popa s severa in z juga polotoka ter poslušala njihova glasbena sporočila. Škoda. To je bila v resnici priložnost, da v nevarnem kotu sveta zadoni oda miru.